Evropa in Rusija: Vedi, kdo je tvoj prijatelj

AP
Do gledališko orkestriranega umora ruskega veleposlanika v Turčiji Andreja Karlova in vožnje tovornjaka čez božično tržnico v Berlinu, v kateri je umrlo 12 ljudi, še 48 pa jih je bilo ranjenih, je konec lanskega leta prišlo v razmaku samo nekaj ur. Oba dogodka nakazujeta, da bo v letu 2017 terorizem postal “nova normalnost”. Ko bi se le Evropa pridružila Rusiji v boju proti terorizmu ...

V pismu, ki so ga objavili na svetovnem spletu, je odgovornost za umor ruskega veleposlanika Andreja Karlova prevzela Džabat Fatah al-Šam (nekoč znana kot Fronta al-Nusra). Podobno je Islamska država zatrdila, da je napadalec v Berlinu deloval v njenem imenu in je v posebni izjavi voznika smrtonosnega tovornjaka označila za “vojaka”.

Preimenovana Fronta al-Nusra in Islamska država (Daeš) sta sestri dvojčici, ki propagirata džihad proti nevernikom, šiitskim vernikom in zahodnim dedičem Križarjev, s čimer sta napoved Samuela Huntingtona o prihajajočem “spopadu civilizacij” spremenili v samoizpolnjujočo se prerokbo.

V tej neortodoksni hibridni vojni, v kateri je orožje tudi nekontrolirani tok ilegalnih migrantov iz nekrščanskih držav, se Nemčija in Rusija srečujeta z enim in istim sovražnikom. Na žalost v škodo navideznemu skupnemu boju proti “mednarodnemu terorizmu”, ki ga tako pogosto omenjajo v slovesnih izjavah, saj se Evropa v resnici noče pridružiti Rusiji, da bi s skupnimi močni odstranili smrtonosno nevarnost fanatikov, ki koljejo ljudi.

Točka razkola

Obstaja rahlo upanje, da se bodo zadeve zdaj spremenile. Dvojni napad radikalnih islamistov, ki imajo korenine na Bližnjem vzhodu, bi utegnil kameli zlomiti hrbet in prepričati politične elite v Evropi, da je Stara celina dosegla točko preloma, kar predstavlja velik izziv.

Dve poti, ki jih ima Evropa na razpolago, sta daleč vsaksebi. Ena je politika benignega zanemarjanja neustavljivega poslabšanja razmer v propadlih in malopridnih državah na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, ki bo zaradi tega ustvarjala islamske borce in potoke beguncev, ki bodo v Evropski uniji iskali politični azil.

Potrebna je naivna vera v čudežno absorpcijo več kot miljona migrantov, ki so doslej pokazali pomanjkanje interesa za osnovna pravila sobivanja v večetnični družbi.

Druga opcija za Evropo je, da se začne ukvarjati z neposrednimi vzroki za regionalni nered. To je povezano, pa naj vam bo všeč ali ne, z vzponom radikalnega islamizma.  Z razočaranimi milijoni mladih Arabcev, Afganistancev, Libijcev in drugih, ki jim vladajoči razred ni sposoben zagotoviti dostojnega življenjskega standarda. S tem, da lokalni režimi niso sposobni sprejeti sodobnosti, razen v obliki iPhonov.

Če bo Evropa, še posebej Nemčija, vztrajala pri svoji taktiki popolne odprtosti, bodo prišleki, ki so rigidni v svojih verskih predpisih in domačih navadah, spodkopali socialno kohezijo.

Pred kratkim so na ruskem spletu oziroma na RuNetu (priljubljena okrajšava za ruske spletne domene, op. prev.) poročali, da so rusko najstnico, ki je nameravala novoletne praznike preživeti v Nemčiji, starši prepričali, da se je zaradi osebne varnosti raje odpravila na Kitajsko.

Gre za dogodek, ki je skladen z izjavo Frauke Petry, voditeljice stranke Alternativa za Nemčijo, ki je dejala, da “Nemčija ni več varna država.” Poleg tega je napad na božični sejem v Nemčiji označila kot “ne samo napad na našo svobodo in način življenja, ampak tudi na naše krščanske tradicije.”

Ni lahko sprejeti nove realnosti

Za Evropo bi izbira druge poti pomenila, da bi začela sprejemati realnost na terenu. Natančneje povedano bi to pomenilo, da bi od političnih voditeljev zahtevala, naj vendarle sprejmejo idejo, da mora vsaj še nekaj časa na oblasti ostati sekularni režim sirskega predsednika Bašarja al Asada. Alternativa bi skoraj gotovo bila srednjeveška vladavina sekalcev glav in rezalcev vratov, ki sanjajo o Kalifatu.

Z zakopanimi glavami v pesku ni mogoče rešiti ničesar. Proaktivna zunanja politika EU v nemirni regiji bi v končni fazi zahtevala sodelovanje z glavnimi regionalnimi silami, ne samo s sunitskimi združenimi silami, se pravi z monarhijami v Zalivu, ampak tudi s Turčijo in Iranom.

Takšna politika na Bližnjem vzhodu, ki bi ciljala na “pozitivno sodelovanje”, bi morala v obzir vzeti ključno usklajevalno vlogo ruske diplomacije, ki ji daje podporo ruska vojska, ki je razporejena znotraj Sirije in v Sredozemlju.

So to nemara prevelika pričakovanja od EU, ki proti Moskvi še naprej vrši pritisk s pomočjo tako imenovane “vojne sankcij”?

O strahopetnosti in pogumu

Pred kratkim so se vodilni člani nemške vladajoče stranke pridružili zboru kritikov, ki trdijo, da ima Moskva namen spodkopati splošne volitve v Nemčiji septembra 2017. Pa kaj še!

S takšnimi izjavami niso dali samo podlage za sum, da gre za preventivni ukrep, ki bi postavil pod vprašaj ali celo razveljavil jesenski fiasko čedalje bolj osamljene Angele Merkel, ampak je vse skupaj videti kot trik, s katerim želijo odvrniti pozornost javnosti od dejanskih nevarnosti.

Ali ne bi bilo precej bolje priznati, da se v “nemške notranjepolitične zadeve” ne vmešavajo brezimenski in nevidni ruski hekerji, ampak islamski skrajneži?

Ali morebiti ni na voljo zadosti dokazov, da verski fanatiki, ki so se infiltrirali v Evropo, kot trdijo sami, ter val migrantov, predstavljajo precej večjo nevarnost za mir, stabilnost ali pa vsaj odsotnost strahu za prihodnost naroda v srcu Evrope?

Bodimo pošteni: takšno priznanje bi od Berlina, in ne samo od njega, zahtevalo, da se pogumno loti ponovne ocene in opusti prejšnjo politiko konfrontacije ter začne dialog z Moskvo.

Cela vrsta terorističnih napadov s strani Džabat Fatah al-Šam, Daeš in njihovih privržencev, ne glede na konkretno preobleko – začenši z napadom v Parizu 2015, v katerem je umrlo 130 ljudi - ima zelo jasno sporočilo: Prišel je čas zavedanja, kdo je tvoj sovražnik, ter zavedanja, kdo je tvoj prijatelj!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.