Kako na osamosvojitev Slovenije in razpad Jugoslavije gledajo ruski zgodovinarji?

Prispevek je prvotno nastal ob 25. obletnici ruskega priznanja Republike Slovenije, ki se je zgodilo 14. februarja 1992.

Kakšno je splošno mnenje ruskega zgodovinopisja, je bilo mogoče rešiti Jugoslavijo in njen model socializma ali sta bila razpad sistema in države zgodovinsko neizogibna?

Takrat se je zdelo, da je nemogoče ohraniti Jugoslavijo. Ruski zgodovinarji so si v tem enotni. Spomnimo se, za kakšne čase je šlo. Niso se zgodile samo gospodarske spremembe, ampak tudi ideološke. Kritiziranje komunistične partije je postalo norma. Za nikogar ni skrivnost, da je ideologija predstavljala zacementiran temelj vsem socialističnim državam. Kritika ideologije, takrat precej ostra, je privedla do tega, da je nastal ideološki vakuum, ki ga je moralo nekaj zapolniti. Ideologija, ki se je najlažje razširila med množice, je bil nacionalizem, ki je začel nabirati svojo moč. To ni bila zgodovinska nujnost, ampak neizbežna posledica napak, ki jih je dovolilo vodstvo države.

Bi lahko rekli, da so bili glavni vzroki za razpad v politiki in gospodarstvu SFRJ, ali so v razpadu države pomembno vlogo igrali tudi drugi dejavniki (vpliv tujih držav, splošne razmere v geopolitiki)?

Navzven je bila SFRJ zanimiva in dinamično razvijajoča se država, a je bila to le lepa slika. Skozi leta so se nabirali ekonomski problemi, ki so morali slej kot prej priti na dan. Velik zunanji dolg, življenje na kredit in brezposelnost so predstavljali tempirano bombo. Državo je uspel skupaj držati le lik Tita, ki je znal graditi odnose s tujimi partnerji ter zadrževati in upravljati notranjepolitične in nacionalne probleme ter konflikte. Ko je odšel, je država padla v brezno. Kar se tiče zunanjepolitičnih dejavnikov, moramo na problem gledati s stališča geopolitike. Če bi imela država sposobno vodstvo, bi bila lahko dostojna tekmica zahodnim državam.

Je bilo v Rusiji prisotno kakšno nasprotovanje priznanju novih držav in razpadu Jugoslavije? Kakšno je bilo splošno mnenje ruske politike in javnosti do razmer v Jugoslaviji v 90-ih letih?

Tisti čas je Sovjetska zveza doživljala svoje zadnje dneve. Vodstvo in javnost so takrat veliko bolj zanimali notranji problemi. Poročila o dogajanju v SFRJ so se redno pojavljala v sovjetskem tisku, separatizem in nacionalizem so obsojali in kritizirali.

Pilko je pripravila tudi prispevek za mednarodno konferenco o mednarodnih vidikih jugoslovanske krize in nastanka držav naslednic SFRJ v Kopru, ki se je pozneje zaradi izrednih okoliščin ni uspela udeležiti. V svojem prispevku je predstavila poglede štirih ruskih zgodovinarjev, ki bolj ali manj enako ugotavljajo, da je bil skupni imenovalec vseh problemov v krizi družbe in gospodarstva, ki je bilo vedno v določeni meri povezano z mednacionalnimi odnosi. Kar se tiče Slovenije, je izpostavila svoje ugotovitve, da je bila za uresničitev slovenskih načrtov o osamosvojitvi poleg vsega ostalega nazadnje potrebna tudi podpora Zahoda.

Kako so se spremenili rusko-slovenski odnosi? So danes močnejši kot pred letom 1991?

Odnosi med Rusijo in Slovenijo so bili vedno najbolj topli in prijateljski. Po mojem mnenju so se po letu 1991 samo še poglobili. Bolje smo spoznali drug drugega, ne vežejo nas le gospodarski odnosi, ampak tudi tesne vezi na področju znanosti, kulture, prosvete. To niso samo dobri odnosi, gre za pravo prijateljstvo.

Kako v Rusiji nasploh ocenjujejo tranzicijo v postjugoslovanskem prostoru? Jo imamo lahko za uspeh ali neuspeh?

Ne bi bilo pošteno, če bi govorili samo o uspehu ali samo o neuspehu. Brez dvoma je bilo nekaj pozitivnih stvari, a tudi veliko negativnih. Po mojem mnenju se je Slovenija razvijala veliko bolj dinamično pred vstopom v Evropsko unijo.

Nadežda Pilko. Vir: Osebni arhiv

Obstajajo kakšna vprašanja s konca 80-ih/začetka 90-ih, okoli katerih se zelo razlikujejo mnenja ruskih zgodovinarjev?

Mislim, da nekih diametralno nasprotnih mnenj ni. Največ nasprotij je pri nekaterih posameznih, nebistvenih podrobnostih. Delo zgodovinarjev o 80-ih letih je bolj ali manj povezano z oceno delovanja Tita. 90. leta pa so šele nedavna preteklost, zato lahko operiramo le z vsem znanimi dejstvi, ki so v glavnem vzeta iz medijev, objavljenih vladnih dokumentov, spominov in dnevnikov ter ustnih in pisnih pričevanj udeležencev teh dogodkov. Arhivski dokumenti nam trenutno niso na voljo in nam po mojem mnenju tudi še dolgo ne bodo.

Nadežda Pilko je za Russia Beyond pojasnila, da ima tople, prijateljske odnose s Slovenijo in slovenskimi znanstveniki, z državo pa se redno ukvarja že od 3. letnika študija. Še posebej dobro se spominja kolega profesorja Toneta Ferenca z ljubljanske Filozofske fakultete, ki ji je svetoval pri pisanju prve knjige o okupaciji Slovenije. »Pri meni ne mine niti en dan brez Slovenije,« je povedala v šali.

Zelo veliko se ukvarjate s slovensko zgodovino. Kako pa se bo po Vašem mnenju razvijala Slovenija v prihodnje?

Slovenija je majhna evropska država in mora bolj kot katerakoli druga država stalno dokazovati svojo obstojnost in konkurenčnost. Gre za težko in skrajno naporno delo. Vendar pa je slovenski narod dokazal, da lahko prestane najtežje zgodovinske preizkušnje, ohrani svojo kulturo in samobitnost, brani svoje lastno mnenje, tudi če je v nasprotju z mnenjem drugih evropskih držav. Kakorkoli bo že tekla zapletena sodobna zgodovina, bo Slovenija vedno delovala v interesih svojega naroda.

Vidite kakšno možnost, da bi se v prihodnosti različni slovanski narodi spet povezali med seboj?

Po mojem mnenju je to mogoče, toda v popolnoma drugačni obliki. Zagotovo to ne bo ozemeljska združitev v okviru ene države. Takšna faza je postala zgodovina in je pokazala, da takšni eksperimenti ne prinašajo nič dobrega. Združevanje na področju gospodarstva, proizvodnje, tehnologije, kulture in znanosti, v ekologiji pa je popolnoma mogoče in se že dogaja. Končalo se je obdobje nastajanja novih evropskih držav. Skoraj vse so pokazale, da so sposobne obstati in imajo pravico do neodvisnosti. Sedaj je nastopilo obdobje, ko nastajajo temelji novega sveta in sodelovanja, to sodelovanje pa dolgoročno veliko obeta.

Nadežda Pilko (roj. 1978) je doktorica zgodovine in znanstvena sodelavka na Inštitutu za slavistiko Ruske akademije znanosti, ki je doktorirala na Moskovski državni univerzi (MGU) iz okupacijskih sistemov v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Najbolj se ukvarja s slovensko zgodovino, zlasti z zgodovino med obema vojnama in drugo svetovno vojno, pa tudi najnovejšo zgodovino. Med drugim je soavtorica ruske knjige Zgodovina Slovenije (2011), v kateri je pokrivala obdobje od leta 1941 do 2006. Nekatera druga njena dela so Slovenija v letih okupacije (2009), Slovenija: Pot k neodvisnosti (2010) ter številni članki za različne revije in zbornike, ki pokrivajo teme od Antona Korošca, Rudolfa Maistra ali škofa Rožmana do položaja Slovenije v sodobni EU.

Zoran Krunić: “Povprečen Slovenec občuduje Jamesa Bonda, zgraža pa se nad UDBO”

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.