Bi se morali v Moskvi bati muslimanov?

Anton Belitskiy
V zadnjem desetletju je število muslimanov v ruski prestolnici zraslo na skoraj 2 milijona, kar je skoraj 15 odstotkov celotnega mestnega prebivalstva. Pojavljajo se napetosti z domačini, ki so do prišlekov vse bolj sumničavi zaradi strahu pred morebitni skritimi nameni, pa tudi zaradi njihovih strogih verskih običajev in drznega vedenja.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Medtem ko je bilo v evropskih mestih kar nekaj grozljivih terorističnih napadov, ki jih je v večini primerov navdahnila Islamska država, pa je Moskva v zadnjih petih letih ostala bolj ali manj mirna, kar je dokaj presenetljivo, če pomislimo, da je Rusija vodilna sila v boju proti terorističnim skupinam v Siriji. Zadnji večji napad se je v Moskvi zgodil januarja 2011.

Moskva je dom okoli 2 milijonom muslimanov, od katerih se jih je polovica priselila šele v bližnji preteklosti, naraščanje njihovega števila pa skrbi številne Moskovčane. Novinar RBTH-ja Jevgenij Levkovič je poskušal ugotoviti, zakaj v mestu zaenkrat ni bilo nasilja in kako dolgo bo še trajal mir.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Zloglasna Dubrovka

Dubrovka je samo eden od okoli 1,500 trgovskih centrov v Moskvi, njegova glavna značilnost pa je ugodna lokacija, saj se nahaja samo 100 metrov od najbližje postaje podzemne železnice in pet kilometrov proč od Kremlja.

»Smo eden od najljubših krajev za nakupovanje Moskovčanov,« lahko preberemo na napisu nad vhodom v stavbo. Toda v resnici je ta center med prebivalci mesta na precej slabem glasu, saj mu pravijo kar 'Muslimanska tržnica'.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Ko vstopimo, je Dubrovka bolj podobna predmestju Pariza kot pa centru Moskve: Ženske pod tančico, klečeče molitve moških, trgovine s hrano halal in muslimanskimi oblačili. Eden od bolj ustvarjalnih napisov obljublja, da bodo »pokrili vašo dostojnost po najnovejši modi«. Vse to najdemo na 80,000 kvadratnih metrih nakupovalnih površin.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Prebivalci v najbližji okolici so očitno nezadovoljni. »Že sprehajanje po soteski je lahko strašno. Skrbi me za mojo hči, ker se mora vrniti z univerze pozno ponoči. Do nje so že večkrat pristopale skupine migrantov, enkrat pa so jo skoraj posilili. Številni imajo ponarejene papirje o registraciji, poleg tržnice pa na črno dela podjetje, kjer lahko migranti kupijo dokumente za 200 dolarjev,« pravi ženska srednjih let, ki se je predstavila kot Ana in živi na drugi strani ulice.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

In res, levo od vhoda v Dubrovko vidimo velika jeklena vrata, pred katero v koloni stojijo ljudje, ki vsekakor niso domačini. Poskušam jih vprašati, na kaj čakajo, toda vsak se obrne proč, ne da bi izrekel ene same besede. Na koncu je bil z mano pripravljen spregovoriti čistilec ulice v oranžni službeni obleki. Tudi on je potrdil Anine besede.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Dežela bogastva, lepote in neudobja

26-letni Murad, mlad moški z dolgo črno brado, si služi kruh s prodajanjem rabljenih mobitelov na tržnici v Dubrovki. Murad na številne načine pooseblja muslimanske migrante, ki prihajajo v rusko prestolnico. Pred šestimi leti je zapustil rodno vas Činar (okoli 1,500 km jugovzhodno od Moskve) in šel po isti poti, po kateri sta že prej stopila njegov brat in njegov stric.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Vsi trije skupaj najemajo sobo v komunalnem stanovanju v severni Moskvi. Zakaj se je preselil v rusko prestolnico? Doma ni služb, tukaj pa na tržnici dela 12 ur na dan in zasluži okoli 40,000 rubljev na mesec (malo manj kot 650 evrov). Zasluži ravno dovolj, da plača najemnino in pošlje nekaj denarja domov svojim ostarelim staršem.

Murad je tudi amaterski rokoborec, zavrača alkohol in se druži izključno s svojimi soverniki. Očitna izjema so mlade Rusinje, ki jih ima za »druge najlepše, takoj za Dagestankami«.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Toda življenje v Moskvi mu ni povsem pisano na kožo, sam pa se ne boji reči kakšne pripombe. »Mene in moje sorodnike v podzemni ustavijo trikrat na dan zaradi preverjanja dokumentov, in to zgolj zaradi naše zunanjosti. Policisti ravnajo z nami zelo grdo, kot da smo kriminalci,« nam je povedal Murad.

Nad Moskvi je razočaran tudi zaradi pomanjkanja mošej. »Pa ne samo jaz, vsi muslimani se čutijo užaljene zaradi tega. Pravoslavno cerkev so zgradili v vsaki soteski, mi pa smo obsojeni na eno mošejo za celo severno Moskvo. Ob verskih praznikih se ne moreš niti premakniti, vse je nabasano, ljudje so stisnjeni drug ob drugega … Stlačeni smo kot sardine. Zakaj nas tako ponižujejo?« je pojasnil svojo kritiko.

Mehka sila

Mošej v Moskvi zares ni veliko – samo osem, če smo natančni. Ob drezanju muslimanske duhovščine mesto že kar redno razkriva načrte za gradnjo nove mošeje, a se vsakih srečajo s takšnim nasprotovanjem stanovalcev, da se morajo umakniti in preklicati svoje lastne dekrete.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Imam Šamil Aljautdinov je 19 let pridigal v Spominski mošeji v predelu Poklonnaja gora (pet kilometrov od Kremlja) in ne skriva svojega nezadovoljstva: »Če bi se uradniki držali vseh svojih obljub, ki so jih izrekli v zadnjih 15 letih, bi v Moskvi zdaj imeli že 50 novih mošej. To ne bi pomagalo samo nam. Saj je nenazadnje bolje, da migranti hodijo v uradne mošeje, namesto da molijo doma in se družijo z nepridipravi.«

Z »nepridipravi« ima imam seveda v mislih ljudi, ki rekrutirajo posameznike v teroristične skupine. Vir iz Zvezne varnostne službe (FSB), ki je pristal na intervju, a ni želel razkriti svoje identitete, je povedal, da besede Aljautdinova nimajo dosti smisla. »Mošeja Jardam v severovzhodni Moskvi je tako uradno, da bolj niti ne more več biti. Toda to ni ustavilo tamkajšnjega imama, da je zagovarjal teroristično organizacijo Hizb ut-Tahrir (omenjenega imama, Mahmuda Velitova, so lani aretirali skupaj s še 4 osebami, vsi so obtoženi novačenja vernikov v vrste terorističnih borcev, op. RBTH). Mimogrede, tudi mož, ki je stal za napadom v Volgogradu, je obiskal isto mošejo,« je opozoril sogovornik.

Bi sesuli Moskvo v petih minutah?

Odpravil sem se v največjo uradno mošejo v okolici Prospekta Mira, 3 kilometre proč od Kremlja. Stavba ima 6 nadstropij s površino 19,000 kvadratnih kilometrov in lahko naenkrat gosti do 10,000 ljudi. Neverni Moskovčani dobro poznajo to mošejo po vsakoletnem praznovanju kurban bajrama, ki je eden od dveh najpomembnejših praznovanj po muslimanskem koledarju. Sem ob tem prazniku pride skoraj 150,000 vernikov, ki zaradi prenapolnjene mošeje običajno zapolnijo okoliške ulice, tudi Prospekt Mira, in molijo kar na ulici. Zaradi vsega tega povsem zastane promet, kar močno razjezi domačine.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Toda danes je navaden dan in notri najdem samo nekaj vernikov. Kot zapuščam mošejo, poskušam govoriti s starejšim sivolasim gospodom, ki se predstavi kot Šamil. Ko ga povprašam o Islamski državi, se povsem razjezi: »Rusi nimate pojma, kaj je zares Koran, od tod prihajajo tudi vsi vaši strahovi! Samo predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če naša religija ne bi bila miroljubna. Da bi sesuli celotno Moskvo, bi potrebovali pet minut!«

Pravzaprav se je nekaj takega zares dogajalo v 90. letih. Odkar so se leta 1993 začele ruske protiteroristične operacije, je samo Moskva doživela 32 terorističnih napadov, ki so zahtevali 542 življenj. Večina načrtovalcev in izvajalcev napadov je spadala med pripadnike številnih ekstremističnih islamskih sekt.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

Ko je vajeti oblasti v Čečeniji prevzel Ramzan Kadirov, ki je brutalno zatrl separatizem, se je število napadov zmanjšalo, leta 2012 pa je padlo na nič. Zadnjo teroristično bombo je v Moskvi razneslo 24. januarja 2011, in sicer na letališču Domodedovo, ko je umrlo 37 ljudi. Po besedah preiskovalcev so napadalci pripadali čečenski džihadistični skupini z imenom Kavkaški emirat. Nato se je začelo obdobje miru, ki traja še danes.

Med imami so tudi agenti FSB-ja

Aleksander Gusak je upokojeni pripadnik FSB-ja, ki je v poznih 90. letih vodil tajno protiteroristično enoto. S kolegi je ostal v stikih do danes. Rekel je, da je trenutni mir zasluga dveh dejavnikov: trdega dela njegovih kolegov sodelavcev in dejstva, da je muslimanska skupnost v Rusiji – za razliko od Sirije, Iraka in Afganistana – veliko bolj vešča svoje vere.

»Tukaj ne vidite niti pol toliko verske nevednosti, kot je tista, ko človek prebere nekaj poglavij korana in začne izvajati džihad, ne da bi razumel celote. Naši muslimani so drugačni. Vsi smo zrasli v skupni državi, v Sovjetski zvezi. Tatarov in Dagestancev ne moremo sploh primerjati z ljudmi, kot so salafisti v Siriji,« pojasnjuje Gusak.

Kljub temu FSB ne spi, njegova obveščevalna mreža pa se je v zadnjih letih bistveno razširila. »Po tem so sloveli sovjetski obveščevalci – gre za delo pod krinko,« je rekel Aleksander. Ko smo ga vprašali za kakšen konkreten primer, se je spomnil na primer izpred dveh let, ko se je poleg mošeje na Veliki Tatarski ulici zbralo nekaj muslimanov, ki jih je razjezila aretacija kolega muslimana, ki je bil osumljen zločina. Napadli so policijski kombi in kričali: »Allahu Akbar!«

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

»Niti njihov imam jih ni uspel pomiriti, zato so poslali posebne policijske enote OMON, muslimani pa so začeli klicati prijatelje in sorodnike. Kot se pogosto zgodi, se je tako v manj kot eni uri nabrala cela množica. Bilo je zelo napeto in če bi OMON uporabil silo, bi se začeli še večji izgredi. Tedaj so vstopili agentje pod krinko. Pomirili so situacijo, množica se je razpustila, OMON-ovci pa so lahko aretirali pobudnike. Nekateri agentje FSB-ja so se prav zares spreobrnili v islam, da bi lahko spremljali potencialne nevarne posameznike v muslimanski skupnosti. Seveda so močno prepleteni tudi s klerom.«

Kljub temu je možnost terorističnih napadov še naprej velika. »Veliko informacij o grožnjah nikoli ne razkrijejo javnosti, da ne bi nastala panika. Dejstvo pa je, da če želi močno odločena teroristična skupina izvesti napad, ji bo to slej ali prej tudi uspelo. To pa se bo nadaljevalo, dokler ne premagamo naših glavnih notranjih problemov – podkupnine in korupcijo,« pravi Gusak.

Vir: Anton BelickiVir: Anton Belicki

»Lani spomladi so moji kolegi preprečili napad na Moskvo, ko so v stanovanjskem bloku na obrobju mesta naleteli na nekaj prahu in kosov aluminija, s katerimi je bilo mogoče narediti improvizirane eksplozivne naprave. Sam sem bil v stavbi in sem videl, da so večino stanovanj dali v najem brez dokumentov. V vsakem stanovanju je bilo tudi po 15 migrantov. Ko si pozvonil na zvonec, se ljudje sploh niso odzvali, samo vrgli so nekaj gotovine skozi odprtino v vratih. Lokalna policija je iz tega naredila dobičkonosen posel. Še dobro, da smo jih pravočasno zašili. Toda lahko bi bili prepozni,« se spominja naš sogovornik.