Inguši, »ljudstvo stolpov« na goratem Severnem Kavkazu

Džejrahski rajon v Ingušetiji je gorato področje z vrhovi, ki imajo od 1200 do 2000 metrov nadmorske višine. Te gore lahko o Inguših povedo več kot katerakoli enciklopedija.

Ingušetija je najmanjša republika na Severnem Kavkazu s samo 3685 kvadratnimi kilometri. Prestolnica republike je mesto Magas, ki je tudi najmlajša regionalna prestolnica v Rusiji, saj so jo ustanovili šele leta 2000. Podobno kot večina narodov na Severnem Kavkazu so tudi Inguši muslimani. Njihovo ime, »Inguši«, v slovenščini pomeni »ljudje stolpov«.

Zgodovinski pečat

Ravno tukaj najdemo znamenite inguške rodovne stolpe. V rajonu Džejrah je takšnih mest s starimi zgradbami okoli 200 – največji kompleks z imenom Egikal vključuje več kot 40 stolpov. Ravno zaradi teh gora je ljudstvo uspelo preživeti mongolsko invazijo na Severni Kavkaz v 14. stoletju. Takrat so Inguši pobegnili z ravnin v visokogorje in za seboj pustili družinske stolpe, poleg katerih so imeli svoje hiše, nedaleč proč pa tudi svoje grobove.

Velike posledice je v usodi inguškega naroda pustila deportacija v severni Kazahstan leta 1944. Tudi druge kavkaške narode so obtožili sodelovanja z Nemci in tudi njih so deportirali, a se vendarle zdi, da so Inguši trpeli veliko bolj kot drugi, saj so po rehabilitaciji in vrnitvi domov leta 1957 njihovo zemljo delno zasedali Osetinci. Posledično je leta 1992 izbruhnil krvav osetinsko-inguškega konflikat, zaradi katerega so se bili mnogi Inguši prisiljeni preseliti v druge republike ter velika ruska in evropska mesta.

Pogled na Kavkaz iz naravnega rezervata Erzi v rajonu Džejrah, Republika Ingušetija. Vir: Mihail Džaparidze/TASS

Inguške diaspore

»Skoraj vsak Inguš ima sorodnike v Moskvi. V Magadanski pokrajini je velika diaspora – v sovjetskih časih in v 90. letih so predstavniki naših narodov tam kopali zlato in predelovali les. Mnogi Inguši delajo na severu Rusije – v naftni industriji,« pripoveduje Hasan Nalgijev, Inguš, podjetnik in ustanovitelj dobrodelnega sklada Tešam.

Hasan Nalgijev, Inguš, poslovnež in ustanovitelj dobrodelnega sklada Tešam. Vir: Press Photo

Danes lahko po svetu naštejemo okoli 700 tisoč Ingušev, od tega jih samo 375 tisoč živi v rodni Ingušetiji. O njihovi prisotnosti v evropskih državah ni jasnih podatkov, toda tamkajšnji prebivalci pravijo, da je ena od najbolj priljubljenih destinacij za emigracijo postala Belgija. Največja tuja diaspora je v Turčiji – 85 tisoč ljudi.

Niti trgovina, niti obrt

»Inguši tudi danes odhajajo. V ta proces so prisiljeni, tukaj je visoka brezposelnost (več kot 30 odstotkov, najvišja v Rusiji), plače so nizke,« pravi Ramzan Curov, pisatelj, avtor himne Ingušetije in turistični vodnik po Džejrahskem rajonu.

»Stvar je tudi v nacionalnem značaju: ne znamo trgovati kot Armenci ali Azerbajdžanci. Nimamo kakšne posebne obrti … V republiki nam najbolj uspeva kmetijsko delo,« nadaljuje Curov.

Ramzan Curov, pisatelj, avtor himne Ingušetije in turistični vodnik po Džejraškem rajonu. Vir: Press Photo

Po njegovih besedah so Inguši v glavnem že od nekdaj živeli revno. Reševali pa so se tako, da so držali skupaj. »Imamo velike družine, veliko sorodnikov, vsi drug drugega podpirajo. Tako imajo na primer Inguši, tako kot mnogi narodi na Kavkazu, radi velike hiše. Vprašajte me, ali bi šel raje na počitnice na Tajsko ali postavil nova vrata? Seveda bi postavil nova vrata! Tako lahko eno veliko hišo gradi cela družina, od otrok do starcev. Gradnja pa traja leta. Če ne bi bili tako združeni, ne bi preživeli …«

Po besedah Curova so deportacije v času Stalina močno prizadele narod. »V izgnanstvu je umrl pomemben del naroda, Inguši so se vrnili drugačni. Krožil je  žalosten vic, da je prišla inguška delegacija v Kremelj in prinesla peticijo: »dva sta bila hroma, eden pa brez rok«. Na splošno gledano se je lepota izgubila zaradi represij, ampak sedaj se že rojevajo nove generacije – na srečo na njih ni tega »pečata bolečin«.

Slabo služijo denar

Džejrahski rajon je turistični up Ingušetije. Nedavno so tukaj postavili gorsko smučišče Armhi in še deset hotelov za turiste. Vsako leto število turistov v republiki raste. Od začetka leta 2016 je Ingušetija sprejela 39400 turistov, kar je za 24% več kot leta 2015. Toda, pa naj se to sliši še tako paradoksalno, na področju storitev primanjkuje rok.

»Naši moški ne znajo delati na področju storitev. Gre za princip. Na to se nismo navadili. Brez težav se zaposlijo kot šoferji, varnostniki, sprevodniki, biti natakar pa zanje ni prestižno. V naših lokalih in hotelih so natakarice pogosto Osetinke, kuharji pa Azerbajdžanci. Tako ljudje nimajo dela, a hkrati zavračajo takšne ponudbe.

Ramzan Curnov mi je predstavil še eno posebnost Ingušev, ki je pomembno pripomogla k močni zgodovinski dediščini – družinske stolpe.

»V značaju imamo, da nočemo biti slabši od drugih,« se je zasmejal. Primer: »Moj sosed je zgradil hišo z rdečimi vrati – in tudi jaz moram imeti vsaj to.« Na enak način so postavljali tudi družinske stolpe, čeprav je težko valiti kamne po hribovjih. Danes se v republiki niso ohranili vsi stolpi, a je nekoč imel svojega čisto vsak rod – niti eden se ni odpovedal izgradnji svojega.

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.