Marš premaganih: Nemški vojni ujetniki na ulicah Moskve

17. julija 1944 je po Sadovovem prstanu in drugih ulicah Moskve korakalo 57.000 vojnih ujetnikov in oficirjev nemške vojske. Med njimi je bilo tudi 19 generalov, vsi pa so bili v svojih uniformah.

17. julija 1944 je po Sadovovem prstanu in drugih ulicah Moskve korakalo 57.000 vojnih ujetnikov in oficirjev nemške vojske. Med njimi je bilo tudi 19 generalov, vsi pa so bili v svojih uniformah.

Na današnji dan pred 73 leti, 17. julija 1944, je na moskovskih ulicah potekal marš 57.000 nemških vojnih ujetnikov – vojakov, oficirjev in generalov, ki jih je zajela sovjetska vojska na 1., 2. in 3. beloruski fronti.

17. julija 1944 so Moskovčani po radiu slišali obvestilo načelnika moskovske milice: "Danes bo skozi Moskvo potekal sprevod nemških vojnih ujetnikov z oboroženim spremstvom, ki jih je ujela Sovjetska vojska na 1., 2. in 3. beloruski fronti. O dogodku so poročali tudi na prvi strani časopisa Pravda.

Med potekom operacije Bagration poleti 1944 je bila uničena nemška armadna skupina Center, ki ji je poveljeval Hitlerju zvesti feldmaršal Ernst Busch. Ubitih in zajetih je bilo okoli 400.000 vojakov in oficirjev. Operacija se je začela 22. junija zjutraj, ko je okoli 200 sovjetskih divizij, 6000 tankov, artilerija in vojno letalstvo začelo z napredovanjem proti nemškim divizijam. Da bi prebivalcem Moskve in drugih mest pokazali, kako uspešna je ZSSR v vojni in dvignili njihov duh, je Stalin ukazal izvesti marš nemških ujetnikov po moskovskih in kijevskih ulicah. Operacijo je izvedla sovjetska NKVD, poimenovali pa so jo po glasbeni komediji in Stalinovem priljubljenem filmu – Veliki valček (The Great Waltz).

Ujetnike so zjutraj zbrali na hipodromu, nato pa so kolone po 20 ljudi ob 11. uri krenile v dve smeri pod vodstvom poveljnika Moskovskega vojnega okrožja. Prva kolona je šla preko današnjega Leningrajskega prospekta in Tverski ulici do trga Zmage in naprej po prstanu okoli mestnega centra v smeri urinega kazalca. Premikanje 42 tisoč ujetnikov je trajalo 2 uri in 25 minut. Del jih je prispel na Kursko železniško postajo, ostali pa so zavili s prstana na Kaljajevsko ulico (danes Dolgoruskovskaja) oz. na Meščansko (danes prospekt Miru).

Še 15 tisoč ujetnikov se je premikalo s trga Zmage po prstanu v nasprotni smeri ure, prečkali so trg Boljšaja sadovaja, Sadovo-Kudrinski in Smolenski trg, se usmerili proti Kaluškem trgu in naprej proti ulici Boljšaja Kaluška (danes Leninski prospekt) do končnega cilja: postaja Okrožne železnice Kanatčikovo, za celotno pot pa so potrebovali 4 ure in 20 minut.

Vojne ujetnike so spremljali konjeniki in stražarji s pripravljenimi puškami. Sledile so jim vodne naprave, ki so simbolično spirale umazanijo z asfalta. Med nemškimi je bila tudi kolona francoskih kolaborantov, ki je začela svojemu generalu, Ernestu Petitu, ki je se vozil spredaj, kričati: "Viva la France, moj general! Nismo bili prostovoljci! S silo so nas privedli! Naj živi Francija!"

"Parada" se je končala ob 18. uri, ko so bili vsi ujetniki vkrcani v vagone in poslani v zapor. Štirim so morali nuditi medicinsko pomoč. V poročilu Državnemu komiteju za obrambo je Lavrentij Berija pojasnjeval, da je bilo moč v času marša "z vseh strani slišati ogromno število protifašističnih krikov: "Smrt Hitlerju!" in "Smrt fašizmu!".

Mesec kasneje, 16. avgusta 1944, je marš nemških ujetnikov potekal še v Kijevu. Kolona ujetnikov je štela 36.918 ljudi, med katerimi je bilo 549 oficirjev, za pot po mestu pa so porabili 5 ur.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.