Kdo so bili Gozdni bratje, trn v peti sovjetov?

NATO je 11. julija objavil posnetek, posvečen Gozdnim bratom ali tako imenovanim Narodnim partizanom. To so bili gverilci, ki so se borili proti sovjetskim oblastem v baltskih državah, potem, ko so leta 1940 postale del Sovjetske zveze.

Video prikazuje nekaj veteranov Gozdnih bratov, ki se spominjajo svojega boja proti »sovjetskim osvajalcem« po koncu druge svetovne vojne. Ministrstvo za zunanje zadeve Ruske federacije filma ni sprejelo z največjim navdušenjem.

Uradna predstavnica ministrstva Marija Zaharova je izjavila, da je video poskus prirejanja zgodovine in da se pozablja na izide Nürnberškega procesa. Poudarila je, da so bili Gozdni bratje lojalni nacistični Nemčiji in ubili na tisoče civilistov.

Zgodba o gverilskem odporu je bila dolga leta kamen spotike v odnosih med Rusijo in baltskimi državami.

Izvor gibanja

Gozdni bratje so se formirali na Baltiku v času ruske revolucije leta 1905, ko so mnogi Vzhodnoevropejci bežali v gozdove pred represijami carističnega režima. Skupina se je ponovno pojavila leta 1940, ko so tri baltske države postale del Sovjetske zveze.

Sovjetska vojska v Rigi, 1940. / Iz odprtih virov

Burno so nasprotovali komunistični ideologiji in izgubi neodvisnosti svojih držav. Mnogi pripadniki buržoazije so bili prisiljeni bežati iz mest in iskati zatočišče v gozdovih, kjer so se ustanavljale maloštevilne bojne enote od pet do nekaj deset ljudi.

Poveljniškega štaba ni bilo, vsaka skupina je delovala neodvisno od drugih, a so bile kljub temu združene v skupnem cilju zoperstavljanja Sovjetski zvezi in v poskusih, da vrnejo neodvisnost svojim matičnim državam.

Borci so živeli v dobro skritih bunkerjih globoko v gozdovih. Iz zased so napadali sovjetske vojake ob poteh, v vaseh in manjših mestih.

Gozdni bratje so se izogibali spopadom z večjimi, dobro oboroženimi enotami sovjetske vojske. Na muhi so imeli v glavnem partijske uradnike in manjše vojaške enote, uporabljali pa so vse znane taktike gverilskega bojevanja in terorizma.

»Narodni partizani« po nemški invaziji

 »Narodni partizani« so povečali svoj obseg boja proti Sovjetom, ko je Nemčija 22. junija 1941 napadla ZSSR. Prve dni nacistične ofenzive so sporadični napadi Gozdnih bratov ovirali delovanje sovjetskih sil.

Nemška vojska v Rigi, julij 1941. / Vir: Global Look Press

Del baltskih gverilcev se je med vojno pridružil nacistom. Zatem je nekaj SS divizij zapolnilo svoje vrste z Estonci, Litvanci in Latvijci, ki so izvrševali mnoge zločine nad prebivalstvom, še posebej nad Judi in Rusi iz Pskovske regije.

Mnogi izmed teh, ki so se povezali z nacisti, so se dobro oboroženi vrnili v gozdove, da bi se ponovno pridružili gibanju, saj jim je postalo jasno, da jim Nemčija ne bo vrnila neodvisnosti.

Povojni spopadi

Gibanje »narodnih partizanov« se je aktiviralo leta 1944, ko so sovjetske enote začele osvobajati baltska ozemlja od fašistov.

V tem času so se njihove enote bistveno okrepile. Formirali so se večji, dobro oboroženi odredi, ki so imeli izkušnje z bojevanjem, v svojih vrstah pa so imeli tudi vojake Wehrmachta in SS-ovce baltskega porekla, ki so bili obkoljeni v Kurlandskem žepu (naziv za blokado sil Osi s strani Rdeče armade na polotoku Kurlandija).

IMG: Sovjetska zastava na stavbi Vrhovnega sovjeta Estonije, Talin, 1944. / Vir: Global Look Press

Med leti 1944 in 1947 so se sovjetske enote srečevale z velikimi enotami baltskih gverilcev, ki so pogosto štele nekaj tisoč borcev. Nekatere med njimi, denimo Narodnoosvobodilna vojska Latvije, so imele generalštab, skupno poveljstvo in celo vojaške šole, vendar so se mukoma spopadale z večjim in bolje oboroženim sovjetskim nasprotnikom.

Gozdni bratje so doumeli, da lahko obstanejo samo, v kolikor se hladna vojna med ZSSR in zahodnimi zavezniki pretvori v dejansko vojno. Mnogi od njih so bili v stalnem kontaktu z zahodnimi obveščevalnimi službami. 

Hladna vojna nikoli ni prerasla v odprti konflikt, gibanje pa je začelo izgubljati na moči. Enote so vse bolj spominjale na bande in izgubljale pomembno podporo lokalnega prebivalstva.

Ko so sovjetski obveščevalci uspeli prodreti v njihove vrste, je to pomembno spremenilo usodo gibanja. Zadnja skupina baltskih »narodnih partizanov« je izginila leta 1969.

Gozdni bratje v množični kulturi in javnem mnenju

V Sovjetski zvezi so to »partizansko gibanje« dolgo časa zanemarjali ali pa ga sprejemali negativno, kot na primer v romanu Arvidsa Grigulisa »Ko dež in veter udarjata ob okno« (1965).

Prebivalci Rige pozdravljajo sovjetske osvoboditelje, 1944. / Vir: TASS

Prvi poskus nepristranskega prikaza Gozdnih bratov je, sovjetski cenzuri navkljub, leta 1966 posnet litvanski film »Nihče ni želel umreti«, v katerem boj med komunisti in »narodnimi partizani« ni prikazan kot spopad med dobrim in zlim, ampak kot narodna tragedija – ko je družba razedeljena, brat pa mora streljati na brata.

Še danes nekateri baltski zgodovinarji poskušajo dokazati, da niso bili vsi »narodni partizani« isti. Za latvijskega zgodovinarja Artursa Zvinklisa so npr. nekateri bili kriminalci, drugi pa ideološki borci:

»Bili so ljudje, ki so verjeli, da se borijo za neodvisnost Latvije proti okupatorju,« pravi.

Scena iz filma Nihče ni želel umreti (1965) / Vir: kinopoisk.ru

Zgovorinar Igor Gusev se s tem kategorično ne strinja, in meni, da v zgodovini Gozdnih bratov ni popolnoma nič junaškega.

»Lahko navedem številne primere, ko so ubijali navadne kmete, posiljevali komunistke, kradli trgovine. Ko se navadni banditizem predstavlja kot 'boj proti totalitarnem režimu', pošten človek lahko občuti samo slabost in gnus«, pravi ruski zgodovinar.

Deset sovjetskih letal, ki so prinesla zmago v drugi svetovni vojni

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.