Tri skrivnosti tajnih služb, ki se še vedno hranijo v ruskih arhivih

Vodja Narodnega komisariata za notranje zadeve Lavrentij Berija s Stalinovo hčerko Svetlano.

Vodja Narodnega komisariata za notranje zadeve Lavrentij Berija s Stalinovo hčerko Svetlano.

RIA Novosti
Zakaj so sovjetski agenti ujeli humanitarca, ki je rešil na tisoče Judov v drugi svetovni vojni? Kako je končal vplivni vodja NKVD? Je obstala povezava med sovjetskimi tajnimi službami in legendarnim mestom Šambala? Sovjetska zveza je razpadla pred skoraj tremi desetletji, odgovori na ta vprašanja pa še vedno niso razkriti. Predstavljamo vam tri najzanimivejše sovjetske skrivnosti, za katere ne kaže, da jih bodo kaj kmalu razkrili.

Po zakonih Ruske federacije se podatki v državnih arhivih pod pečatom državne tajne službe ne smejo hraniti dlje kot 30 let. Zgodovinar Sergej Kudrjašov je v oddaji radijske postaje Eho Moskvi izjavil, da za podaljševanje statusa državne skrivnosti ni predvidene nobene kazni, zato lahko mnoge državne agencije še naprej skrbno ščitijo svoje arhive pred razkritjem.

Služba državne varnosti FSB, naslednica OGPU, NKVD in KGB, ni pri tem nobena izjema. Še vedno skrbno varuje množico skrivnosti, ki so povezane z delovanjem sovjetskih obveščevalnih služb in država ne izraža nobene želje po razkritju.

Usoda Raoula Wallenberga

Raoul Wallenberg, posebni predstavnik Švedske v Budimpešti, 1944. Izvor: Getty Images.Raoul Wallenberg, posebni predstavnik Švedske v Budimpešti, 1944. Izvor: Getty Images.

Švedski diplomat Raoul Wallenberg je deloval na Madžarskem v obdobju 1944-1945, v zadnjih letih druge svetovne vojne. Da bi rešil čim več ljudi, je Wallenberg ljudem judovskega porekla dajal švedske potne liste in preganjane skrival v hišah, ki jih je uporabljalo švedskoveleposlaništvo. Na ta način je pred smrtjo rešil na tisoče ljudi, za Jude pa je danes eden najbolj znanih "Pravičnikov med narodi".

Do tragičnega srečanja s sovjetskimi agenti je prišlo na začetku 1945, ko so sovjetske sile zasedle Budimpešto. Wallenberg je obiskal maršala Rodiona Malinovskega, ki je vodil osvobajanje mesta. Takrat so ga zajeli pripadniki protiobveščevalne službe SMERŠ in ga obtožili vohunstva. Wallenberga po tem dogodku nihče več ni videl.

Sovjetski zunanji minister Andrej Gromiko je leta 1957 švedskemu ambasadorju izročil dokument, ki naj bi namigoval, da je Wallenberg umrl leta 1947 zaradi infarkta. Nahajal naj bi se v moskovskem zaporu Lubjanka. Takrat je Sovjetska zveza prvič priznala, da je Wallenberg umrl v Moskvi, vzrok smrti pa še danes ni povsem jasen. Po uradnih virih naj bi poročila z zaslišanj izginila.

Mnogi so dvomili v verodostojnost dokumenta, ki ga je izročil Gromiko. Bilo naj bi veliko "prič", ki so trdile, da je bil Wallenberg še vedno živ v 50. letih in da se je nahajal v sovjetskem koncentracijskem taborišču oz. celo pobegnil iz njega. Šele 2016 je Švedska uradno izjavila, da je Wallenberg mrtev. Njegova družina je 26. julija vložila tožbo proti ruski Zvezni varnostni službi (FSB) in zahtevala dostop do dokumentov, povezanih z njegovo smrtjo.

Smrt Lavrentija Berije

Lavrentij Berija. Izvor: AP.Lavrentij Berija. Izvor: AP.

Lavrentij Berija, vodja NKVD med leti 1938 in 1945, je bil med drugim pristojen tudi za realizacijo sovjetskega jedrskega programa. Njegov primer nima ničesar skupnega z Raoulom Wallenbergom, razen tega, da so se tudi v njegovo smrt vmešale sovjetske tajne službe. Beriji pripisujejo mnoge spletke in krvave represije. Po Stalinovi smrti leta 1953 je doživel poraz v boju za oblast proti Malenkovu in bodočemu generalnemu sekretarju Nikiti Hruščovu. To je bil tudi konec njegove kariere in njegovega življenja.

Berijo so obtožili vohunjenja za Veliko Britanijo in ponarejanja mnogih kazenskih postopkov. Na smrt je bil obsojen 23. decembra 1953 in istega dneva je bil tudi usmrčen. Vsaj tako pravi uradna razlaga. Posamezni zgodovinarji pa verjamejo, da ni bilo nobenega sodnega procesa in da je bil vsemogočni vodja tajne policije enostavno aretiran in istega dne ustreljen (26. julija), njegovi tekmeci pa so ponaredili celoten primer, da bi to legitimirali to dejanje.

Takšna razlaga dogajanja je prikazana tudi v dokumentarnem filmu Lavrentij Berija: Likvidacija iz leta 2014. Temelji na dejstvu, da je vsak sovjetski voditelj, ki je bil vpleten v njegovo aretacijo (Hruščov, Malenkov in drugi), dogodke opisal drugače kot ostali. Nihče ni nikoli omenil, kjer točno je bil Berija ubit in pokopan. Smrt enega najbolj kontroverznih Stalinovih sodelavcev je še vedno prekrita s tančico skrivnosti. Tudi če bi njegovi nekdanji sodelavci iz sovjetskih tajnih služb poznali resnico, je nikoli ne bi razkrili.

Čekisti in misticizem

Za razliko od Hitlerjevih tajnih služb, v katerih se je nekaj enot ukvarjalo izključno s paranormalnimi pojavi, je bila sovjetska obveščevalna služba v glavnem skeptična do misticizma. Verjetje v nadnaravne pojave so smatrali za nesmiselno in celo protimarksistično. Po drugi strani pa je bilo nekaj izjem.

Gleb Bokij. Izvor: Arhiv.Gleb Bokij. Izvor: Arhiv.

Eden od takšnih je bil Gleb Bokij, agent ČEKA in OGPU med leti 1921 in 1934. Poleg tega, da je ustvaril sistem sovjetskih koncentracijskih taborišč, se je zanimal tudi za paranormalne pojave in bil v stiku z mistiki v posebnem oddelku OGPU, ki ga je vodil.

Skupaj z okultistom Aleksandrom Barčenkom je poskušal organizirati sovjetsko odpravo v Tibet, da bi poiskali legendarno mesto Šambala. Oblasti so menile, da bi bila takšna odprava tratenje časa in denarja, zato so s projektom odnehali. Bokij in Barčenko sta bila ubita v čistkah konec 30. let.

Od takrat dalje NKVD, KGB in druge sovjetske tajne službe zavračajo sodelovanje v čemer koli, kar ima zveze s paranormalnimi pojavi. Vendar tako v Rusiji kot drugje obstajajo tisti, ki verjamejo v nadnaravne pojave in so prepričani, da obstajajo zaprti arhivi, polni podatkov o prišlekih z drugih planetov, starodavnih misterijih in ostalih manifestacijah onostranstva.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.