»Juriš mrtvecev«: Pogumni podvig braniteljev trdnjave Osovec

Potekalo je drugo leto prve svetovne vojne. Situacija na vzhodni fronti je bila neugodna za Rusijo. 1. maja 1915 so Nemci izvedli kemični napad pri Gorlici in uspeli osvojiti ruske položaje. Tedaj se je začela velika ofenziva nemških in avstrijskih čet. Rusi so se umaknili iz Kraljevine Poljske, Litve, Galicije, delov Latvije in Belorusije. V ujetništvu se je znašlo 1,5 milijona pripadnikov vojske carske Rusije, medtem ko je bilo skozi leto 1915 skupaj mrtvih, ranjenih ali zajetih okoli 3 milijone ruskih vojakov.

Ruska vojska je imelo premalo streliva in topov, zato se je umikala. Na sto nemških projektilov jih je lahko rusko topništvo vrnilo samo deset. Načrt o oskrbovanju ruske vojske z artilerijo ni bil realiziran. Namesto načrtovanih 1500 je prišlo samo 88 topov. A so Rusi tudi brez projektilov in streliva uspeli zadati težke udarce nemškim in avstrijskim enotam, med katerimi je leta 1915 umrlo okoli 1,2 milijona ljudi.

Garnizija trdnjave Osovec. Fotografija s portala Pravoslavie.ru.

"Branitelje Osovca so prosili, naj zdržijo vsaj 48 ur. Zdržali so 190 dni."

Trdnjava Osovec je bila oddaljena samo 23 kilometrov od meje z Vzhodno Prusijo. Po besedah enega od udeležencev v obrambi Osovca, S. Hmeljkova, je bila glavna naloga trdnjave, da sovražniku prepreči najkrajšo in najlažjo pot do Belostoka (danes Białystok, vzhodna Poljska), da sovražnik dolgo vztraja pri obleganju ali išče druge poti mimo trdnjave in tako v vsakem primeru izgublja čas. Belostok je bil pot do Vilne, Grodna, Minska in Bresta oziroma pot do Rusije. Nemci so začeli z napadi že septembra 1914, februarja 1915 pa so se začeli načrtovani juriši, ki so jih odbijali 190 dni, navkljub velikim tehnološkim zmožnostim Nemčije.

Prišle so znamenite »Debele Berte«, havbice za obleganje kalibra 420 mm z 800 kg težkimi projektili, ki so lahko prelomili oklep in dva metra debele betonske pregrade. Projektili ustvarjajo 5 metrov in 15 metrov široke jarke. Na Osovec so poslali štiri Debele Berte in še 64 drugim močnih oblegovalnih orožij, skupno 17 baterij.

Najtežji topniški napad se je zgodil na samem začetku obleganja. »Sovražnik je 25. februarja začela s streli na trdnjavo, ki so 27. in 28. februarja prerasli v orkansko obstreljevanje, in tako so Osovec bombardirali do 3. marca,« se je spominjal S. Hmeljkov. Sam je ocenjeval, da so v tem enem tednu izstrelili 200-250 tisoč težkih projektilov, med celim obleganjem pa 400 tisoč.  Branitelje Ocovca so prosili, naj zdržijo vsaj 48 ur. Zdržali so 190 dni in uničili dve Berti.

Ko so Nemci videli, da topovi niso dosegli želenega rezultata, so se odločili za kemični napad. Nemški kemični napadi med prvo svetovno vojno so bili predhodnica plinskim celicam med drugo svetovno vojno. Prvi kemični napad na ruski fronti so zabeležili pozimi leta 1915. Bil je neuspešen, zaradi prenizke temperature. Pozneje so plini, zlasti klor, postali zvesti zavezniki Nemcev. Tako je bilo tudi pri trdnjavi Osovec avgusta 1915.

Nemška kemična baterija. Fotografija s portala Pravoslavie.ru.

Nemci so ta kemični napad skrbno pripravljen. Potrpežljivo so čakali, da je veter zapihal v pravo smer. Postavili so 30 kemičnih baterij z nekaj tisoč steklenicami, 6. avgusta ob 4. uri zjutraj pa je proti ruskim položajem prihajala temnozelena megla, ki je bila posledica mešanice klora in broma. Do Rusov je prišla v 5-10 minutah. Plinski sloj je bil visok 12-15 metrov in širok 8 kilometrov, prodrl je 20 kilometrov v globino ruskega ozemlja. Branitelji trdnjave niso imeli plinskih mask.

»Vse, kar je bilo živega na odprtem zraku na območju trdnjave, je bilo smrtno zastupljeno,« se je spominjal branitelj. »V trdnjavi in okolici, kamor je prišel plin, je bilo uničeno vse zelenje. Na drevesih se je posušilo listje in padlo na tla, trava je postala črna in ovenela, s cvetov so padli listi. Vsi bakreni predmeti na območju trdnjave, od delov topov in projektilov do umivalnikov, rezervoarjev in vsega ostalega, so bili prekriti z debelim slojem klorovega oksida. Tudi živila niso bila hermetično zaprta, zato meso, mast, slanina in zelenjava niso bili zaprti in niso bili več primerni za uživanje.«

Nemška artilerija je spet začela z intenzivnim obstreljevanjem. Takoj po srditem ognju in oblakih strupenega plina je 14 bataljonov Landwehra (vsaj 7 tisoč pešcev) krenilo v juriš na utrjene ruske položaje. Rekli so jim, da jih bodo tam pričakali samo mrtveci.

Še eden od braniteljev, Aleksej Lepjoškin, se je spominjal: »Nismo imeli plinske maske, zato so plini povzročili resne poškodbe in kemične opekline. Med dihanjem je bilo moč občutiti krče in iz pljuč je v usta prihajala krvava pena. A se je rusko topništvo odločilo za akcijo in iz zelenega oblaka klora začela streljati projektil za projektilom v smeri Prusov. Poveljnik drugega oddelka obrambe Osoveca, Svečnikov, je takrat ob tresenju in groznem kašlju glasno zakričal: »Tovariši moji, ne bomo vendar umrli kot zastrupljeni hrošči! Pokazali jim bomo svoje in naj si nas zapomnijo za vse čase«.

Na današnji dan, 1. avgusta: Nemčija je razglasila vojno proti Rusiji

Dvignili so se tisti, ki so še lahko hodili po strašnem kemičnem napadu, tudi trinajsta četa oziroma tisto, kar je od nje ostalo. Povedel jo je podporočnik Vladimir Karpovič Kotlinski. Nasproti Nemcem so se odpravili »živi mrtveci« z obrazi, ovitimi v krpe. Niso imeli moči, da bi kričali »Ura!«. Tresli so se zaradi kašlja. Mnogi so pljuvali kri in delce svojih pljuč.

Neka priča je za časnik Rusko slovo dejala: »Ne morem opisati gneva in jeze, s katero so naši vojaki šli nad Nemce, svoje zastrupljevalce. Oni so začeli močno streljati iz pušk in mitraljezov, a gosti dež nabojev ni mogel zaustaviti juriša razjarjenih vojakov. Bili so zastrupljeni in so tekli samo proti enemu cilju – da povozijo Nemce. Nihče ni zaostajal, nikogar niso mogli čakati. Tu ni bilo posameznih herojev. Čete so jurišale kot en človek, navdihoval jih je samo en cilj, ena misel: naj umrejo, a z maščevanjem podlim zastrupljevalcem.

Položaj se je ohranil in vzpostavljeno je bilo prvotno stanje. Za uspeh je bilo treba plačati visoko ceno – v jurišu je umrlo 660 ljudi.

Že konec avgusta obramba Osovca ni imela smisla, saj se je fronta že preselila daleč na vzhod. Trdnjavo so evakuirali. Sovražniku niso pustili ničesar: niti enega topa, projektila ali naboja, niti konzerve. V noči na 24. avgust so ruski minerji vrgli v zrak ostanke obrambnih objektov in odšli. Nemci so se šele 25. avgusta dokončno odločili, da vstopijo v ruševine.

Prevedeno in prirejeno po originalnem besedilu v ruščini na portalu Pravoslavie.ru.

»Še zdaj pogosto sanjam o vojni, o njej pa ne morem govoriti, ne da bi jokal«

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.