Bitka za Moskvo 1612: Kako je ruska država Poljakom onemogočila zavzetje mesta

»Leta 1611 se je zdelo, da je moskovska vlada skoraj popolnoma neobstoječa. Poljaki so zavzeli Smolensk in požgali Moskvo ter zasedli Kremelj, Švedi pa so zavzeli Novgorod in za moskovski prestol že izbrali tudi svojega kandidata. Ruska država je medtem živela v brezvladju ...«

Ta presunljiv opis zgodovinarja Vasilija Ključevskega je precej drugačen od stanja, v katerem je bila mlada ruska država samo nekaj desetletij pred tem, ko je osvojila ogromna ozemlja na vzhodu in uvedla vrsto političnih reform. Na začetku 17. stoletja so bili ti uspehi iz začetnega obdobja vladavine Ivana Groznega že stvar preteklosti. S smrtjo Ivanovega naslednika je bilo konec dinastije Rjurikovičev, ki je ruskim deželam vladala sedem stoletij.

Tekma med carji

Ruski vodje po padcu dinastije niso bili priljubljeni, kar je privedlo do uspeha Lažnega Dmitrija I., avanturista, ki je trdil, da je sin Ivana Groznega. S podporo moskovskega plemstva in Poljakov, ki so bili pomemben igralec v tem delu Evrope, se je leta 1605 razglasil za ruskega carja.

Lažni Dmitrij I. je zaprisegel Sigismundu III. in uvedbi katoličanstva v Rusiji. Vir: Muzej umetnosti Radiščev

Moskovsko plemstvo je kmalu postalo nezadovoljno z novim vladarjem, ki je bil zgolj leto dni po kronanju ubit. Plemstvo je nato izbralo novega carja iz svojih vrst. To je postal Vasilij Šujski, čigar avtoriteto so kmalu začeli spodnašati Poljaki in še en lažni Dmitrij. Po »prerivanju« je bil Šujski prisiljen v prisego in predan poljskemu kralju. Ker so se plemiči bolj bali lažnega Dmitrija II., so za prevzem oblasti prosili sina poljskega kralja in ga povabili v Moskvo. Notranji boji, ki so že nekaj let slabili rusko državo, so zdaj prešli v boj za njeno golo preživetje.

Kot pravi zgodovinar Dmitrij Volodihin, je gonilno silo v teh časih, ki jih v Rusiji poznajo kot »obdobje zmede«, predstavljalo podeželsko plemstvo, ki je bilo sestavljeno iz več deset tisoč mož in jim je bilo onemogočeno »karierno napredovanje«, saj so jih blokirali člani višjega plemstva iz Moskve. Te okoliščine so dajale podlago raznim sleparjem in avanturistom ter njihovim vojskam.

Vzpon ljudskih gibanj

Zdelo se je, da je država ujeta v konfliktih med plemstvom. V Kremlju so sedeli Poljaki, Švedi pa so izrezali velik del ruskega severa, ki je bil za vedno izgubljen. Ruska država je vendarle preživela, rešitev pa je prišla z nepričakovanega konca.

Kot je opisal ruski mislec 19. stoletja Konstantin Aksakov, je pod uničeno državo ostala trdna družbena struktura. Srednji in nižji razredi so se združili in vzeli boj za državo v svoje roke. Mesar Kuzma Minin je bil izvoljen za deželnega uradnika v Nižnjem Novgorodu (400 km iz Moskve) in postal vodja upora za osvoboditev države. Leta 1611 je postal vodja ljudske prostovoljne vojske, ki je predstavljala drugi poskus formiranja vojske za osvoboditev Moskve od Poljakov, potem ko je prvi poskus propadel.

Kuzma Minin in Dmitrij Požarski. Vir: Državni muzej umetnosti v Nižnjem Novgorodu

Sestavljanje vojske se je začelo septembra po Mininovem javnem nagovoru ljudstvu. Svoje rojake je pozval, »naj prispevajo svoja življenja« in vse, kar imajo, za osvoboditev države. Minin je nato prevzel upravljanje vojske, princ Dmitrij Požarski pa je postal njen vodja. Med služenjem prejšnjim carjem je Požarski zmagal že v številnih bitkah in je takrat veljal za priljubljenega voditelja.

Združenje vojsk v Moskvi

Organizatorji gibanja prostovoljne ljudske vojske so zbrali precej sredstev in več tisoč mož ter se počasi odpravili proti Moskvi. Med potjo so mobilizirali nove prostovoljce. S skoraj 10.000 možmi je vojska avgusta 1612 končno prispela pred Moskvo. Medtem se je mestu z zahoda bližala poljska vojska, ki je štela 12.000 mož. Poljaki so želeli razbremeniti svojo kremeljsko postojanko, ki so jo oblegali ostanki prve prostovoljske vojske. Postojanka je bila v kritičnem stanju – zaradi pomanjkanja hrane se je razpasel celo kanibalizem.

Regimenti prostovoljske ljudske vojske so prispeli v center Moskve in zavzeli položaje. Poljske sile pod poveljstvom hetmana Jana Karola Chodkiewicza so napadle 22. avgusta. Bitka je trajala šest ur, vendar Chodkiewicz ni uspel doseči Kremlja.

Popolni poraz

Poljaki predajajo moskovski Kremelj knezu Požarskemu, 1612. Avtor: Ernest Lissner

Zadnja bitka je trajala dva dni. Po prvih petih urah težkih bojev v centru mesta so poljske enote sicer zlomile vrste prostovoljcev in jih prisilile v umik, vendar svojega uspeha niso znale izkoristiti, utrpele pa so tudi mnogo žrtev. Medtem ko so si Poljaki skušali opomoči, so se Rusi ponovno združili in izvedli močan protinapad. Pomemben del tega sta bila nepričakovan nalet Kuzme Minina z nekaj sto konjeniki in enote kozakov. Sodeč po zgodovinskih zapisih so se kozaki že umikali, vendar jim je ponovne volje vlil močan govor meniha Avramija Palicina. Ta je zbral umikajoče se enote z zvonjenjem in jih vnovič prepričal v boj.

Kronanje Mihaila Fjodoroviča Romanova, 14. marec 1613. Vir: Tretjakovska galerija

Poljaki na koncu niso več mogli držati svojih položajev in so se umaknili iz mesta. Bitko je dobila vojska ruskih prostovoljcev, poraz je zapečatil usodo Poljakov, ki so se dokončno predali v naslednjih nekaj mesecih in zapustili Kremelj. Kot je opisal neki poljski zgodovinar, so se s tem porazom za vedno končali poljski upi po vladanju Moskvi. Obdobje pretresov se je končalo naslednje leto s kronanjem carja Mihaila, ki je postal ustanovitelj nove dinastije Romanovih.

Članek je del večje serije člankov RBTH, ki opisujejo velike bitke v ruski zgodovini in njihov pomen.

Preberite tudi:

Kulikovska bitka: Ognjeni krst novega ruskega naroda

Miti o ruski zgodovini: Zahodni mit o Slovanu kot sužnju

»Rusije z razumom ni mogoče razumeti, v Rusijo je mogoče samo verjeti …«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.