V Moskvi se šalijo, da prišleki postanejo »domači« šele takrat, ko se začnejo redno voziti s primestnimi električnimi vlaki, tako imenovanimi »električkami«. Mestni metro je preprost za uporabo, povsod so zemljevidi in tudi za tujce ni pretežko. Medtem pa je lahko potovanje z »električko« prava avantura, čeprav je čista, udobna in varna. To je eden od najboljših načinov za spoznavanje neskončnih prostranstev Rusije.
Primestna železnica povezuje Moskvo s številnimi mesti v okolici. Moskovčani, željni oddiha, jo poleti pogosto uporabljajo za potovanje do svojih vikendov. Vendar pa tudi v novejših vlakih v okolici Moskve ni redna praksa, da bi potnikom po zvočniku najavljali naslednjo postajo. Če ne poznate poti, se vam tako zlahka lahko zgodi, da ne boste prišli tja, kamor ste želeli.
Zanimivi ljudje in globoke debate
Predlani septembra sem se odločil, da prijatelje v okolici Moskve obiščem tako, da se vozim samo z »električko« izven prometne konice in si tako izborim status »pravega Moskovčana«. Izkazalo se je, da je to dober način za spoznavanje ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi srečal.
Na poti k staremu mestu Možajsk, ki si je priboril slavo po Borodinski bitki, sem spoznal udeleženca vojne v Afganistanu, ki mi je pripovedoval o osemdesetih letih in dogodkih v nemirni azijski državi. Malo pozneje na poti sem z nekim sopotnikom začel površinski pogovor, nato pa se nam je pridružilo nekaj neznanih ljudi v razpravi o zelo resnih temah: od geopolitike do skrivnosti vesolja! Kaj takega se vam nikoli ne bi zgodilo v sami Moskvi, v moskovskem metroju ali drugem mestnem prevozu. Ko pa greš na primestno »električko«, dobiš občutek, kot da Moskovčani več ne hitijo nikamor – povsem se sprostijo.
V primestnih vlakih pogosto nastopajo nadarjeni pevci in glasbeniki, tako lahko uživate v njihovih predstavah, ob izhodu pa se pričakuje, da jih nagradite in jim pustite kaj malega denarja.
Foto: Maks Avdejev
Izven Moskve
»Električke« predstavljajo boljši del sovjetske dediščine, saj mnoge male vasi povezuje z mesti. Imel sem srečo, da sem se s temi vlaki tudi sam pripeljal skozi nekaj ruskih mest, ki so »bogu za hrbtom«.
V Moskvi se kupuje karte na elektronskih aparatih, ki imajo kodo za skeniranje. Danes je tako, a se v prejšnjem desetletju ta moderna tehnologija še ni uporabljala v manjših mestih, ko sem s prijatelji potoval po Sibiriji in ruskem Daljnem vzhodu.
Na številnih potovanjih do Vladivostoka so moji takratni prijatelji s fakultete vztrajali, da potujemo brez karte. Izgleda, da takrat res nihče ni kupoval vozovnic za vožnjo do lepih in znamenitih krajev, kot so zaliv Šamir in druge lokalne destinacije.
Ker sem bil »lepo vzgojen mladenič iz Bombaja«, mi ideja potovanja s karto ni bila všeč in bil sem prepričan, da nas bo vsaj enkrat dobila kontrola. Prijatelji so se mi smejali in govorili, da bi Ruske železnice končno nekaj zaslužile, če bi začele kaznovati vsakega potnika brez karte.
Nekega dne, ravno takrat, ko je nekdo spet govoril to šalo, je v naš vagon vstopil človek v uniformi. »Evo, zdaj pa nas bodo zalotili 'pri stvari',« sem pomislil jaz, najbrž pa tudi ostali. Človek ni pogledal nikogar drugega, pač pa se je odpravil naravnost proti meni. Jaz se že spravim jemati denar iz žepa, da bom plačal kazen, ko me on v precej dobri angleščini prosi za cigareto! Vsi smo planili v smeh.
Potem sem še isti dan vztrajal, da kupimo karto za Vladivostok, toda na naše presenečenje na postaji sploh ni bilo nikogar na blagajni.
Med postajama Pokrovsloje-Stešnevo in Tušino. Foto: Aleksej Filippov/RIA Novosti
Še ena zgodbica
Med vožnjo z »električko« proti Vladivostoku sem srečal razne ljudi, od nervoznih kitajskih priseljencev, ki se pričkajo s policijo, do glasbenikov, ki so šli na rave koncert. Bi pa izpostavil en dogodek. V trenutku, ko je vlak zapeljal z mestne postaje, smo v našem vagonu slišali majhnega dečka, ki poje. Imel je posluh, a nihče od nas ni razumel, v katerem jeziku poje pesem. Izkazalo se je, da je Cigan. Seveda sem vedel, da v Rusiji živijo Cigani, nisem pa vedel, da jih najdete tudi ob obalah Tihega oceana.
Deček je morda imel sedem ali osem let. Ko je hodil med potniki in zbiral denar, je pogledal mene in nekaj ga je presenetilo, enako kot mene. Imel je izrazito indijske obrazne poteze in po mnogih mesecih je bila to prava oseba, ki me je spominjala na Indijca. Nekaj časa me je gledal in verjetno se je spraševal, od kod sem. Dali smo mu sadje in čokolado kot nagrado za pevski trud, potem pa smo ga iz radovednosti vprašali v ruščini, od kod je. Ni nas razumel. Svojčas sem bral, da nekatera ciganska plemena govorijo jezik, podoben hindujskemu, zato sem poskusil še s tem, pa niti tega ni razumel. Še danes se sprašujem, kaj se je medtem zgodilo z njim. Morda je zdaj že velik mož.
Vsak, ki potuje v Rusijo, bi se moral vsaj enkrat zapeljati z »električko«, ker potovanje z rusko primestno železnico zagotavlja, da boste domov prinesli zanimive spomine.
Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.
Preberite tudi:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
