Ženske v prvi liniji: Tri revolucionarke, ki so obrnile Rusijo na glavo

Revolucionarka, ministrica za socialo in diplomatska Aleksandra Kollontai. Retuširana fotografija iz leta 1908.

Revolucionarka, ministrica za socialo in diplomatska Aleksandra Kollontai. Retuširana fotografija iz leta 1908.

R. Popovkin/RIA Novosti
Ruska revolucija 1917 ni bila izključno v domeni moških, saj so tudi ženske prispevale dobršen delež. Zbrali smo tri najbolj zanimive zgodbe.

1. Catherine Breshkovsky (Jekaterina Breškovskaja), “Babica ruske revolucije”

Za časa zmage februarske revolucije leta 1917 je bila stara že 73 let. Kljub svojim letom pa je bila Catherine Breshkovsky izgnanka v Sibiriji še iz časa prve ruske revolucije leta 1905.

Leta ji niso preprečila igranja aktivne vloge v ruskem političnem življenju leta 1917, ki se je izkazalo za vrhunec njene politične aktivnosti. Majhna babica (babuška) ruske revolucije je bila zelo priljubljena zaradi desetletij boja proti carskemu režimu, ki ga je imela za seboj.

Jekaterina Breškovskaja, "babica ruske revolucije", 1918. Fotograf neznan.Jekaterina Breškovskaja, "babica ruske revolucije", 1918. Fotograf neznan.

Boj je začela že leta 1870, ko je skupaj z drugimi mladimi radikalci poskušala na svojo stran pridobiti navadne ljudi za revolucionarno stvar. Breshkovsky je bila aretirana dokaj kmalu in obsojena na »katorgo« – kazensko delo v delovnem taborišču.

Po več letih v zaporu je odšla v tujino in se vrnila leta 1905. V tem času je sodelovala pri ustanavljanju stranke socialistov-revolucionarjev (SR, t. i. eseri). Kljub svojim verskim nazorom je spodbujala teroristične metode, ki so jih izvajali člani oboroženega krila stranke.

Njena vrnitev iz Sibirije v Petrograd leta 1917 je bila zmagoslavna. Dobila je poseben vagon in na vsaki postaji jo je pričakal orkester z vojaškimi polki, ki so jo pozdravljali. »Osvobojena Rusija pričakuje babuško, da ji izkaže spoštovanje in deli z njo veliko veselje dolgo pričakovane svobode,« je takrat pisal liberalni časopis Reč ob njeni vrnitvi v Petrograd.

Ko je končno prispela v prestolnico, je bil njen sprejem nad vsemi pričakovanji. Ministri so prišli do železniške postaje in ji izkazali spoštovanje. Prepeljali so jo v Zimski dvorec, carsko rezidenco, kjer je dobila namestitev.

Breškovskaja je podpirala prehodno začasno vlado in sovražila boljševike. Pozivala je k njihovemu ubijanju »kot divje pse«. Oktobrske revolucije ni sprejela in je zapustila državo. V ZDA je poskušala pridobiti sredstva za boj proti boljševikom, vendar pri tem ni bila uspešna. Kasneje v 20-ih letih je dokončno prenehala s politično aktivnostjo. Umrla je na Češkoslovaškem leta 1934, stara 90 let.

2.Maria Spiridonova, “Blagoslovljena devica socialistov revolucionarjev”

Marija Spiridonova je ena od najbolj znanih oseb ruske revolucije in članica stranke socialistov revolucionarjev (SR). Večino svojega življenja je preživela v zaporu ali v izgnanstvu, tako pod carskim kot sovjetskim režimom. Zaradi tega, pa tudi zaradi svoje močne volje, so jo včasih nazivali z »Blagoslovljena devica SR«.

Kot revolucionarna aktivistka je postala znana 10 let pred revolucijo leta 1917. Leta 1906 je ubila lokalnega uradnika zaradi njegove vloge pri zadušitvi kmečke vstaje. Kljub temu, da je uradno veljala za teroristko, je uživala naklonjenost velikega dela ruske družbe. Po aretaciji je bila brutalno pretepena in morda tudi posiljena, kar je javnost zelo razjezilo.

Spiridonova je bila najprej obsojena na smrt, kasneje pa je sodišče kazen omililo, nakar je bila za 10 let poslana na kazensko delo v Sibiriji. Kozaškega častnika, ki jo je zasliševal, so ubili revolucionarji.

Voditeljica eserov Marija Spiridonova (v sredini z naočniki). Vir: Getty ImagesVoditeljica eserov Marija Spiridonova (v sredini z naočniki). Vir: Getty Images

Osvobojena je bila šele po februarski revoluciji, po vrnitvi v Petrograd pa je postala aktivna političarka. Spiridonova je postala ena od vodij nove stranke levih socialistov revolucionarjev (LSR) po odcepitvi od SR.

Z boljševiškimi metodami se ni strinjala, vendar se je zavedala, da jim ljudje sledijo, zato je po oktobrskih dogodkih in prevzemu oblasti boljševikov podpirala zavezništvo med dvema strankama.

Zavezništvo je bilo sicer kratko. LSR niso sprejeli pogojev Brest-Litovskega miru z Nemčijo, ki so ga izpogajali boljševiki. Posledično so LSR skušali izvesti udar julija 1918, v kar je bila aktivno vpletena tudi Spiridonova. Ko je poskus propadel, so jo aretirali.

Takrat se je začela njena zgodba preganjanja s strani sovjetske vlade. Aretirana in izgnana je bila nekajkrat. Kljub temu, da je ostala kritična do sovjetskih oblasti, pa ni bila vključena v nobeno politično aktivnost. Zadnjič so jo aretirali leta 1937, septembra 1941, kmalu po izbruhu druge svetovne vojne, pa je bila v zaporu tudi ustreljena.

3.Aleksandra Kollontai, “Valkira revolucije”

Tudi Aleksandra Kollontai je bila, tako kot prej opisani revolucionarki, plemiškega porekla. Za razliko od Breshkovsky in Spiridonove pa ni pripadala stranki SR, ampak je bila članica boljševiške stranke. Najbolj je znana po svojih feminističnih nazorih, kot zagovornica »svobodne ljubezni« in trdna podpornica nove vloge žensk v družbi.

Postala je prva ženska ministrica v zgodovini. V vladi, ki so jo sestavili boljševiki po prevzemu oblasti oktobra 1917, je prevzela vlogo ministrice za socialo. Čeprav tega položaja ni držala dolgo časa, je naredila ogromno za izboljšanje stanja ženskih pravic v Rusiji. Zavoljo njene neverjetne energičnosti in strasti do dela so ji pravili »valkira revolucije«.

Aleksandra Kollontai, aktivistka mednarodnega gibanja za pravice žensk. Vir: RIA NovostiAleksandra Kollontai, aktivistka mednarodnega gibanja za pravice žensk. Vir: RIA Novosti

Med državljansko vojno je bila zadolžena za politično in propagandno delo znotraj Rdeče armade, ki se je borila proti Beli gardi v Ukrajini. Tam je bila s svojim možem Pavlom Dibenkom, sovjetskim vojaškim poveljnikom. Domneva se, da je bila poroka med Dibenkom in Kollantai prva, ki ni bila blagoslovljena s strani cerkve, ampak registrirana s strani civilnih oblasti.

Ko jo je vodstvo stranke na začetku 20-ih let postavilo na stranski tir, je začela diplomatsko kariero kot veleposlanica v Mehiki in skandinavskih državah. Postala je druga ženska veleposlanica po armenski kolegici.

Njeni pogledi na »novo žensko« so predpostavljali nov položaj žensk v enakopravnosti z moškimi. Zavzemala se je tudi za odpravo tradicionalne vloge družine, kjer bi se več odgovornosti preneslo na družbo.

Ti koncepti pa so bili preveč radikalni celo za dvajseta leta, ko je Rusija doživljala velik družbeni eksperiment in posledično niso nikoli postali uradna politična linija.

Preberite tudi:

»Prva dama« revolucije: Življenje in boj Nadežde Krupske

Hrabre sovjetske partizanke

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.