Med Veliko domovinsko vojno (1941-1945) so bili partizani poznani kot nevidni fantomski bojevniki vzhodne fronte. Poleg sabotaž so izvajali tudi številne gverilske napade na kolone vojakov in atentate na pomembne funkcionarje in poveljnike okupiranih področij Sovjetske zveze. V svoje vrste so sprejemali samo najboljše vojake, med drugim tudi ženske. Sovjetske partizanke niso bile zgolj romantične figure, ki bi skrbele za svoje ranjene ali spodbujale druge vojake k podvigom, ampak so se tudi same aktivno udeleževale vojaških operacij in pokazale izjemno visoko stopnjo vztrajnosti, požrtvovalnosti in poguma, ki ga je včasih primanjkovalo tudi tistim najbolj opevanim sovjetskim vojakom.
Roza Šanina ena izmed najboljših ženskih ostrostrelk v Rdeči armadi. Vir: Archive image /Klimbim
Po uradnih statistikah je med vojno v Rdeči armadi služilo okoli 800 tisoč žensk, od katerih je bilo vsaj 200 tisoč odlikovanih zaradi posebno pogumnih dejanj. Vsaj 89 jih je dobilo najvišje priznanje – odlikovanje »Heroja Sovjetske zveze«. Čeprav so ženske večinoma služile v vrstah bolničark in negovalk, so bile najbolj prepoznavne tudi v vlogah pilotov, ostrostrelcev, tankistov, strojnikov, partizanov in diverzantov. Najbolj nevarne in neustrašne so se pokazale prav v diverzantskih, ostrostrelskih in pilotskih akcijah. Nekaj primerov bom predstavil v tem članku.
Zoja Kosmodemjanskaja
V partizanskih akcijah so ženske zmeraj igrale pomembno vlogo. Zoja Kosmodemjanskaja (1923-1941) je bila ena od mnogih pogumnih prostovoljk, ki se je sama javila in prosila, naj jo pošljejo v zaledje sovražnika, kjer bi lahko izvajala napade na sovražne okupatorske vojake. Tako je 28. novembra 1941 sodelovala v partizanski akciji v vasi Petričevo blizu Moskve, kjer je dobila nalogo, da mora požgati hleve za konje, da bi tako Nemci ostali brez svoje »vprežne sile«, saj so ravno takrat zaradi hude zmrzali odpovedali številni nemški tanki in tovornjaki. Čeprav je bila Zoja neuspešna v svoji akciji, saj so jo zasačili pri delu, je kmalu postala najbolj slavna in opevana junakinja celotne vojne, ki je dala navdih tudi drugim ženskam, da so stopile v prve bojne vrste.
Zoja je postala zgleden primer pokončne borke zaradi neverjetnega poguma, ki ga je v času okrutnega zaslišanja in javnega sramotenja pokazala svojim rabljem.
Namesto, da bi jo na skrivaj obesili, so Nemci priredili javno zborovanje vaščanov, kjer so pripravili svoje fotoaparate, da bi ovekovečili svoj trenutek izživljanja nad mlado partizanko, ki je štela komaj 18 let. Čeprav je med mučenjem Zoja molčala, je na koncu izkoristila trenutek pozornosti vaščanov in kljub hudi onemoglosti z vsemi močmi vzkliknila naslednje besede:
»Hej tovariši! Zakaj ste videti tako žalostni? Bodite vendar pogumni, borite se, udarjajte po Nemcih, teptajte jih! Jaz se ne bojim smrti, tovariši! To je velika sreča, da lahko posameznik žrtvuje svoje življenje za narod.«
Ko se je obrnila Nemcem jim je dejala: »Čeprav me boste danes obesili, ne pozabite, da nisem sama. Nas je dvesto milijonov! Vseh ne boste obesili. Drugi me bodo že maščevali!« V zadnjem hipu se je obrnila še k vaščanom: »Zbogom, tovariši! Borite se in ne se bati! Stalin je z nami. Stalin že prihaja …« V tistem trenutku so presenečeni Nemci že zategnili zanko okoli njenega vratu in tako končali življenje mlade 18 letne partizanske aktivistke in diverzantke, ki je postala zgled mnogim ženskam v Sovjetski zvezi.
Natanko teden dni po Zojini smrti so se uresničile njene napovedi. Stalin je 6. decembra 1941 ukazal protiofenzivo in Rdeča armada je na koncu osvobodila področja okoli Moskve. Takrat so Nemci doživeli svoj prvi vojaški poraz. Rdečearmejci so šele januarja 1942 osvobodili vas Petričevo in odkrili iznakaženo truplo pogumne Zoje. Sledi na truplu so pokazale, da so se Nemci nad njo še izživljali, saj so ji odrezali eno dojko in se pijani zabavali okoli njenega trupla. Ko so vaščani slišali, kaj se je zgodilo, je novica hitro zaokrožila po vsej Rusiji. O njej je bil napisan obsežen članek v vodilnem sovjetskem časopisu Pravda. Tako je tudi Stalin izvedel za njeno usodo in jo ukazal posmrtno odlikovati z najvišjim priznanjem, s čimer je postala prva ženska v Sovjetski zvezi, ki je prejela naziv »Herojinja Sovjetske zveze«. Prej so takšna priznanja prejemali samo moški.Zojin primer je navdihnil številne druge ženske, ki so se opogumile in prijavile v službo Rdeče armade, da bi maščevale smrt svojih rojakov.
Ljudmila Pavličenko
Bolj uspešna vojakinja je postala Ljudmila Pavličenko (1916-1974), ki je kot ostrostrelka Rdeče armade na bojnem polju zaslovela kot najbolj smrtonosna bojevnica v vsej zgodovini. Ustrelila je 309 sovražnih vojakov, med njimi več kot sto nemških oficirjev in 36 sovražnih ostrostrelcev, ki so jo želeli izslediti. Smrt je trosila med ruševinami obleganih mest Odese in Sevastopola. Junija 1942 jo je naposled ranila granata, zato so jo evakuirali iz obleganega Sevastopola in poslali na zdravljenje v zaledje fronte. Kasneje so sprejeli odločitev, da jo zaradi uspehov, ki jih je med vojno dosegla, ne bodo več izpostavljali nevarnosti. Postala je živa herojinja Sovjetske zveze. Tako je preživela celotno vojno kot potujoča zvezda, saj so jo iz propagandnih razlogov poslali na potovanje v tujino, kjer je obiskala Veliko Britanijo, Kanado in ZDA. V Ameriki je spoznala ameriškega predsednika in njegovo soprogo, s katero se je spoprijateljila. Njen obisk v ZDA je močno povečal priljubljenost Rusije.
Ljudmila Pavličenko. Vir: wikipedia.org (CC0)
Pavličenkova je poleg najvišjega odlikovanja »Herojinja Sovjetske zveze« nosila tudi številna druga visoka priznanja, med drugim tudi »red Lenina«. Po vojni je doštudirala zgodovino in našla zaposlitev v vojski na oddelku za mornarico, kjer je skrbela za arhivsko gradivo. Umrla je na svojem domu v Moskvi leta 1974. O njej so leta 2015 posneli ruski film »Bitka za Sevastopol«.
Roza Šanina
Druga najbolj prepoznavna ostrostrelka v Rdeči armadi je bila Roza Šanina (1924-1945), ki se je v vojsko vključila šele potem, ko so ji Nemci leta 1941 ubili brata. Njeni starši so jo poimenovali po nemški revolucionarki Rozi Luxembourg. Poznana je bila tudi kot »neviden teror vzhodne Prusije«, saj je med vojno ustrelila najmanj 59 izjemno pomembnih nemških žrtev. Pisala je tudi svoj osebni dnevnik, ki so ga prvič objavili leta 1965. Padla je 28. januarja 1945 v vzhodni Prusiji, ko je želela zaščititi svojega ranjenega tovariša, ki se je znašel v navzkrižnem ognju. Ko je umrla, je bila stara komaj 21 let. Bila je prva nosilka visokega odlikovanja »Slave«.
Marija Ivanova Dolina
Tudi v zraku so se lahko ženske enakovredno kosale z moškimi in sodelovale v bojih proti nemškimi silami. Marija Dolina (1922-2010) je bila že pred vojno uveljavljena inštruktorica letenja. Delati je začela zgodaj v svoji mladosti, saj so bili doma revni, ona pa je bila najstarejši otrok v družini. Zaradi tega je opustila šolanje in se zaposlila v tovarni, kjer je pokazala izjemne tehnične spretnosti in zanimanje za letenje. Kasneje je doštudirala ob delu in se izučila za pilotko. V vojni je letela na več kot sedemdesetih misijah, kjer je izvedla taktične bombne napade na sovražnikove sile, utrdbe, ladje in skladišča. Za svoje izjemne uspehe je bila nagrajena z odlikovanjem »Herojinja Sovjetske zveze«, prejela je tudi številna druga priznanja. Svojo starost je dočakala v ukrajinskem glavnem mestu Kijevu, kjer je leta 2010 tudi umrla.
Marija Ivanova Dolina pred svojim letalom. Vir: Archive image / Klimbim
Rufina Gaševa
Letalstvo Rdeče armade je imelo v svoji sestavi posebno žensko enoto t. i. »Nočne bombnike«, ki so jih poznali tudi pod imenom »Nočne čarovnice«, saj so v tej eskadrilji služile samo ženske. Svoje operacije so večinoma izvajale ponoči. Pri svojem delu so bile zelo uspešne. Ena od njih je bila Rufina Gaševa (1921-2012), ki se je prostovoljno javila v službo in se izurila za pilotko. Med vojno je sodelovala v več kot 800 zračnih bitkah in bombnih napadih na sovražnika. Zaradi pogumnosti in vztrajnosti je bila odlikovana za »Herojinjo Sovjetske zveze.« Njeno letalo je bilo najmanj dva krat sestreljeno. Po vojni je še naprej služila vojski, vse do svoje upokojitve. Umrla je v Moskvi leta 2012.
Aleksandra Samušenko
Znamenite tanke T-34 niso vozili samo moški tankisti, ampak tudi ženske. Čeprav je bila to silna redkost, se je Aleksandra Samušenko (1922-1945), ki je sprva službovala v pehoti, izkazala za izjemno dobro voznico tanka. V bitkah s sovražnimi tanki je lahko kljubovala nemškim tankom tipa Tiger, ki so takrat veljali za najmočnejše tanke na svetu. Aleksandra je v vojni izgubila svojega moža in celotno družino. Kljub temu ni pokazala zunanjih znakov otožnosti in žalosti. Bila je pogumna bojevnica in predvsem tankistka. Umrla je v nesreči, ko je bila njena tankovska enota tik pred Berlinom. Nosila je posebno odlikovanje »Red domovinske vojne«.
Aleksandra Samušenko. Vir: wikipedia.org (CC0)
Žal ni možno imenovati in opisati vseh herojinj, ki so služile v Veliki domovinski vojni med leti 1941-1945. Vendar lahko že iz nekaj primerov razberete, da so bile ženske v vojni nepogrešljive, čeprav so predstavljale samo 3% celotne vojaške populacije. Žal je veliko uspešnih vojakinj in partizank moralo žrtvovati svoje življenje, da bi dokazali družbi in svetu, da so ženske lahko enakovredne moškim pri njihovih opravilih. Tudi ženske lahko vozijo avtobus, tovornjak, letalo, tank in opravljajo enako zahtevne službe kot moški. Danes je to nekaj samoumevnega. Vendar ni bilo zmeraj tako. Sovjetska družba je bila pred vojno še izjemno patriarhalna. Šele vojna je spremenila ugled in položaj žensk v družbi, ki so zaradi tega postale še bolj samostojne in svobodne kot kadarkoli prej v zgodovini.
Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
