»Sovjetski partizani so izvajali najbolj nevarne akcije«

Marina Rossi je priznana zgodovinarka iz Trsta in predavateljica na tamkajšnji univerzi. Nedavno je v Škofji Loki predstavila knjigo z naslovom Vojaki Rdeče armade na vzhodni meji 1941-1945 (Soldati dell'Armata rossa al confine orientale 1941-1945), ki je že njena peta knjiga na temo ruske zgodovine prve in druge svetovne vojne. Rossijeva je tudi avtorica zgodovinskih knjig na druge teme, soavtorica zgodovinskih dokumentarcev, velika poznavalka fotografskih gradiv in sodelavka časopisov, ki približuje zgodovinsko stroko širši javnosti.

Rossijeva je v kratkem pogovoru za Russia Beyond Slovenija predstavila splošni kontekst svoje knjige, ki podrobno osvetljuje antifašistični boj na mejah med današnjo Slovenijo in Italijo.

Koliko sovjetskih vojakov je približno sodelovalo v vrstah partizanov? Gre le za jugoslovanske partizane ali tudi za italijanske?

Pomembno je reči, da se je po kapitulaciji 8. 9. 1943 v Italiji znašlo 5000 sovjetskih vojakov, ker je Hitler v Italijo poslal Turkestansko divizijo, ki je bila sestavljena iz sovjetskih vojnih ujetnikov. Le 15% od teh – 1500 vojakov – je nato dejansko sodelovalo v partizanskem boju. Sovjetski partizani so bili zraven tudi povsod po Italiji, kjer je potekal partizanski boj.

Julijska Krajina je tedaj spadala pod Adriatische Küsteland (Jadransko primorje), torej je bila pod nadzorom Tretjega rajha. Šlo je za povsem drugo situacijo kot takrat, ko je Italija osvojila Ljubljano in tam ustanovila Ljubljansko pokrajino (1941). V boju proti fašizmu lahko v severovzhodni Italiji naštejemo nekaj sto sovjetskih partizanov. Konec aprila 1945 je denimo mogoče zaslediti številko o okoli 400 sovjetskih partizanih – ni veliko, so pa bili prisotni.

Kako je sploh prišlo do tega, da so Sovjeti pristali pri partizanih na tem območju?

Prišlo je do situacije, ko je bila po Stalingradu nemška vojska skoraj razbita. Septembra 1943 je Hitler ostro reagiral in sem poslal Turkestansko divizijo, v kateri so bili vsi sovjetski kolaboranti različnih narodnosti, Azerbajdžanci, Gruzinci in tako dalje.

Okoli 15% se jih je odločilo, da se borijo proti fašizmu. Vzroki so bili zelo različni: nekateri so bili resni komunisti ali antifašisti, drugi so hoteli rešiti sami sebe. Iz Sovjetske zveze je namreč avgusta 1941 prišel ukaz, da velja vsak vojni ujetnik za izdajalca domovine, socialne in druge pravice pa so izgubili tudi drugi njihovi sorodniki, zato jih je bilo seveda strah. Ker so veljali za izdajalce, so jih obveščevalci OF še posebej nadzirali. Bili so tudi primeri nekaterih posameznikov, ki so lažno delali za partizane in Nemcem oddajali dokumente.

So imeli sovjetski vojaki kakšen poseben status znotraj partizanov?

Registrirani so bili kot ruski bataljon znotraj jugoslovanske vojske, nekateri pa so se borili v diviziji garibaldistov. Bili so tudi med obveščevalci Osvobodilne fronte (po marcu 1944 so začele k slovenskim partizanom prihajati misije sovjetskih obveščevalcev, op. a.).

Kot ruski bataljon so bili sprva dokaj neodvisni, sčasoma pa se je vzpostavila sovjetska vojaška misija pod vodstvom Ivana Petroviča Ribačenka znotraj slovenskih partizanov. V Italiji so bili skupaj z italijanskimi partizani. Ruski partizani so bili seveda tudi drugod po Jugoslaviji, denimo v Srbiji.

So se sovjetski partizani tu borili proti fašizmu tudi že od leta 1941?

Ne. Tukaj so bili udeleženi v boju proti fašizmu le po 8. 9. 1943. Prej te možnosti ni bilo, pod prisilo so morali delovati v nemški vojski.

So sovjetski vojski igrali tudi kakšno posebno vlogo v protifašističnem boju?

Prisotni so bili zlasti kot diverzanti, ki so izvajali sabotaže na železnicah, kasarnah, električnih napeljavah, skratka na objektih, ki so imeli vojaški pomen.

Pri nas v Trstu so izvajali tudi poskuse atentatov. 2. in 23. aprila 1944 sta bili zelo močni eksploziji v Opčinah (nemška kinodvorana) in v Trstu na ulici Ghega (menza nemških oficirjev). V Opčinah je bil diverzant Ivan Ruski – Mirdamat Sejdov, v Trstu pa Mihajlo – Mehdi Husejnzade (oba sta bila iz Azerbajdžana).

Mihajlo Husejnzade je tudi ukradel veliko denarja iz banke.

Torej so bili sovjetski borci s svojimi sabotažami dobri pripadniki partizanov?

Napadi pred aprilom 1944 niso imeli žrtev, usmerjeni so bili proti sovražnikom in v njih ni umrl nobeden civilist. Zakaj sta se Ivan Ruski in Mihajlo odločila za takšno akcijo? Po eksploziji na ulici Ghega so Nemci preprosto ubili 52 ljudi – sodišče in takojšen uboj. V Opčinah so jih ustrelili 72. Obstaja zelo občutljivo vprašanje, ali so bili to pravi antifašisti ali so nekoliko delali za Nemce. Trudim se še iskati tajne dokumente obveščevalcev nemške vojske in Osvobodilne fronte, da bi rešila to vprašanje.

Na splošno pa so bili nekdanji kolaboracionisti zelo dobri vojaki. Bili so zelo dobri in pozorni vojaki, ki so prej služili tudi na drugi strani. Veliko so tvegali, ker je bila repatriacija zelo težka in so v tem primeru dolgo sedeli v taboriščih. Zato so izvajali najbolj nevarne akcije. Komunisti, pa tudi britanski obveščevalci so pogosto izkoriščali vojne ujetnike za najbolj drzna dejanja.

 

Kot je ob predstavitvi knjige pojasnil tržaški zgodovinar Gorazd Bajc, se sovjetski vojaki večinoma niso uspeli »odkupiti« za svojo prisilno mobilizacijo v nemško vojsko, s katero so bili označeni za izdajalce: »Konec junija 1945 so namreč pripadniki Ruskega bataljona zapustili Jugoslavijo in se vrnili domov, kjer jih je čakala nova kalvarija: mnogi so končali v gulagih.«

Vse to in še marsikaj nam izpričuje njena še dokaj sveža knjiga (izšla je leta 2014), ki je razdeljena na dva dela. V prvem delu najdemo zgodovinsko rekonstrukcijo delovanja Sovjetov, ki so se pridružili slovenskim partizanom v Julijski Krajini, medtem ko knjiga dobi v drugem delu še bolj osebno noto, saj tam najdemo kritično objavo italijanskega prevoda vojnega dnevnika enega izmed protagonistov.

Kot je ob nedavni predstavitvi v Škofji Loki povedal zgodovinar Gorazd Bajc, knjiga Rossijeve sloni na natančni analizi različnih virov, ki vključujejo še neobjavljene dokumente arhivov iz Rusije, Slovenije in Italije ter osebna pričevanja nekaterih dejanskih protagonistov. Še zlasti veliko časa je zgodovinarka preživela v sovjetskih arhivih.

Njeno delo je ponovno obudilo spomin na borce iz Sovjetske zveze, pojasnjuje Bajc: »Razen za nekatere posameznike je spomin nanje tako rekoč zbledel, dokler jih ni Marina Rossi odkrila na novo. Dala jim je spet tisti domicil, ki jim pripada, in sicer v okviru pretresljivega branja, brez pretiravanj, tudi z omembo sivih lis. Nasilje je bilo skupni imenovalec marsičemu: kajti druga svetovna vojna je bila nadvse kruta, na območju Julijske krajine še posebej. Tega, ob vseh polemikah glede preteklosti, ne bi smeli pozabiti.«

V celotnem slovenskem Narodnoosvobodilnem gibanju je sicer delovalo okoli 800 sovjetskih borcev, vseh pripadnikov nejugoslovanske narodnosti med slovenskimi partizani pa je bilo približno 4-5 tisoč, pri čemer je bilo največ ravno Sovjetov in Italijanov, je pojasnil Bajc. Sovjeti v Julijski krajini tako predstavljajo le en del vidne sovjetske prisotnosti v slovenskem NOB-ju.

Knjiga žal še ni prevedena v slovenščino, avtorica pa upa, da bo kmalu prevedena tudi v ruski jezik, kar bi brez dvoma obogatilo vedenje o zgodovini sovjetskih rojakov, ki tedaj niso živeli na območju t. i. velike domovinske vojne.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.