V bitki za Moskvo je fašizem doživel svoj prvi poraz

Sergej Mihejev / RG
5. decembra letos bo potekala 75. obletnica bitke za Moskvo, ko je svet zadrževal dih v upanju, da bo Rdeča armada zaustavila prodor nacistične Nemčije. Sovjetska zveza je zmagala, ker je bila močnejša.

5. decembra letos bo potekala 75. obletnica bitke za Moskvo. Gre za najbolj dramatično bitko v celotni II. svetovni vojni. Svet je zadrževal dih v upanju, da bo Rdeča armada lahko zaustavila nemške sile, ki so bile takrat navidez še nepremagljive. Vojaška kampanja za Moskvo je potekala na zelo širokem področju današnje Rusije in je v operativnem smislu trajala med 30. septembrom in 4. decembrom leta 1941 (bolj poznana je kot operacija Tajfun). V vojaškem smislu je bitka za Moskvo trajala od začetka vojne in vse tja do poraza nemških sil pred Stalingradom januarja leta 1943. Nemške sile so se Moskvi približale šele proti koncu novembra leta 1941, vendar jim to ni prineslo zagotovila, da bodo zaradi tega tudi zmagale v vojni.

Po prvotnih načrtih bi morale nemške sile doživeti triumf že septembra leta 1941, vendar so se pred Moskvo znašle šele konec novembra. Definitivno jih pri napredovanju takrat še ni mogla ovirati zima ali deževni dnevi. V juniju, juliju, avgustu in septembru je bilo vreme kot nalašč na strani napadalcev. Šele sredi oktobra so se pojavile prve padavine, ki so spremenile ceste v neprevozne blatne reke, kar je za kratek čas (dva tedna) tudi zares ustavilo napredovanje nemških sil proti Moskvi. Novembra se je začela zima in blato se je hitro spremenilo v »naravni asfalt«, kar pomeni, da je vreme zopet stopilo na stran sovražnika in mu ponovno omogočilo napredovanje proti Moskvi. Kljub temu zmage še ni bilo na vidiku. Kje se je torej zalomilo? V resnici je bil nemški poraz zapečaten že v poletnih mesecih, kar je sicer drzna trditev, saj večina ljudi še vedno verjame v mit, da je nemške sile zaustavila ruska zima.

Prikaz nemške operacije Tajfun in nemškega napredovanja proti Moskvi med oktobrom in decembrom 1941.  Vir: David M. Glantz and Jonathan M. House, When titans clashedPrikaz nemške operacije Tajfun in nemškega napredovanja proti Moskvi med oktobrom in decembrom 1941. Vir: David M. Glantz and Jonathan M. House, When titans clashed

Nemci so bitko za Moskvo izgubili že na začetku vojne, to je v juliju in avgustu leta 1941, saj niso uspeli v prvem naletu obkoliti in uničiti vseh rezervnih sil Rdeče armade, med drugim zato, ker so močno podcenjevali sovražnika. Doslej je prevladovalo mnenje, da je Hitler leta 1941 izgubil vojno predvsem zaradi ruske zime. Govorili so nam, da je Moskvo rešil »general zima«, saj naj bi Stalin svoje najboljše generale neusmiljeno obglavil še pred začetkom zime.  Glavni problem široko sprejetega mita je ravno v tem, da je imel Hitler na začetku vojne na razpolago štiri »tople mesece«, ki jih očitno ni znal dobro izkoristiti, da bi premagal domnevno slabo motivirano in za povrh vsega še obglavljeno Rdečo armado. V resnici so se nemške sile na terenu zelo trudile uresničevati načrte vrhovnega poveljstva, vendar jim to iz konkretnih vojaških razlogov (in ne zaradi sreče v vremenu) ni uspevalo najbolje, saj so na vzhodni fronti naleteli na bistveno večji odpor, kot so sprva pričakovali. To dejstvo je priznal celo Hitler v svojem tajnem pogovoru z finskim predsednikom Gustavom Mannerheimom (glej povezavo spodaj).

K sreči imamo danes na voljo številne nove vojaške študije in analize, ki se ukvarjajo z omenjenim vojaškim problemom. Kredibilnost študij je toliko večja, ker jih pišejo mladi in popolnoma ideološko neobremenjeni zgodovinarji iz zahodnih držav, kot so Nemčija, Anglija in ZDA. Ruski vojaški arhivi so jim pri tem že dolgo na široko odprti.

Bliskovita nemška zmaga ni bila mogoča predvsem zato, ker je bila Sovjetska zveza močnejša. Rdeča armada je imela neprimerno večje zaloge rezervnih sil, tankov in vojakov. Lahko je računala na najmanj 15 milijonov rezervistov. Imela je neprimerno večje industrijske kapacitete pri proizvodnji lastnega orožja, kar ji je uspelo kljub dejstvu, da so morali velik del industrije sredi vojne vihre preseliti na vzhod, za Ural. Povrhu tega so lahko računali na mlade vojaške kadre, ki so kljub čistkam pri delu ohranili samoiniciativnost. Sovjetska zveza je trdovratno vztrajala v vojni tudi zato, ker je bila soočena s totalno vojno, ki ni grozila samo z vojaškim ali političnim uničenjem, temveč je grozila s popolnim uničenjem njenega ljudstva in kulture. V okupiranih področjih Sovjetske zveze so Nemci v sodelovanju z domačini kolaboranti redno izvajali javne zločine, pogrome in grozodejstva proti Judom, Romom, komunistom in drugim domoljubnim antifašistom. Nemška vojska je zelo slabo ravnala s svojimi vojnimi ujetniki in civilisti na podeželju. Nasploh se je za ljudi stanje močno poslabšalo. Zato ni čudno, da se je sovjetsko ljudstvo kljub dolgoletni komunistični diktaturi odzvalo Stalinovem pozivu k uporu.

Nemški okupatorji streljajo osumljene partizane. Vir: David Stahel, The battle for MoscowNemški okupatorji streljajo osumljene partizane. Vir: David Stahel, The battle for Moscow

Drug popolnoma spregledan aspekt zmage Rdeče armade v vojni je bila sovjetska družbena ureditev. Stalin je v svojih rokah res združeval vso moč in oblast v državi, podobno kot Hitler v Nemčiji. Vendar se je Stalinova diktatura bistveno razlikovala od Hitlerjeve. Pri Stalinu si generali niso upali dajati nepremišljenih vojaških predlogov in nasvetov, medtem ko je Hitler preprosto ignoriral najboljše nasvete svojih generalov. Stalin je zaradi večje avtoritete in strahu, ki ga je zbujal, od svojih generalov dobil le najboljše predloge. Hitler je, nasprotno, trmasto vztrajal na svojih velikokrat zmotnih stališčih. Poleg tega je Hitler svojega nasprotnika močno podcenjeval.

Ključen dogodek za razumevanje nemškega poraza pri Moskvi je bitka pri Smolensku. Ta je potekala v poletnih mesecih in je na osrednjem odseku fronte zadrževala mogočno armadno skupino Center, ki je bila namenjena proti Moskvi. Čeprav so pri Smolensku dejansko zmagali Nemci, je treba poudariti, da je bojevanje trajalo skoraj do konca meseca avgusta, kar je dalo Rdeči armadi na drugih odsekih fronte dovolj časa, da se je pripravila na nove udarce. Tudi v bitki za Kijev so v septembru Nemci izgubljali ogromno dragocenega časa, predvsem pa vojakov in rezervistov. Za napad na Moskvo so imeli pripravljene svoje zadnje izčrpane rezerve, ki bi doživele poraz tudi v primeru, če ne bi nastopila ruska zima.

Če bi bil mit o zimi resničen, bi lahko Hitler v poletnih mesecih leta 1942 ponovil svoj pohod na Moskvo, ki mu je bila tedaj bližja in na dosegu roke. Vendar se to ni zgodilo, ker je bila Moskva preveč dobro utrjena, nemške sile pa preveč izčrpane. Zato so lahko napredovali samo na tistih odsekih fronte, kjer jih Rdeča armada ni pričakovala oz. ni bila na njihov prihod dobro pripravljena. Zato je Hitler leta 1942 raje kot na Moskvo šel na jug, kjer je doživel še drugi največji poraz pri Stalingradu.

Iz podobnih razlogov Hitler ni mogel zavzeti Leningrada – preprosto ni imel dovolj rezervnih sil, ki so padle pri Smolensku, v Kijevu in pred Moskvo.

Sovjetska karikatura prikazuje korakanje nemških vojakov proti Moskvi. Vir: David Stahel, The battle for MoscowSovjetska karikatura prikazuje korakanje nemških vojakov proti Moskvi. Vir: David Stahel, The battle for Moscow

Obstaja še en mit, ki je pri nas močno razširjen. Velikokrat se je govorilo, da so Moskvo rešili dogodki v Jugoslaviji, kjer so 27. marca 1941 z državnim udarom zamenjali vlado. Hitler je bil prisiljen napasti Jugoslavijo in je tako za nekaj tednov preložil vojno z Rusijo. Ta teorija gre z roko v roki z mitom o zimi, ki naj bi nemško vojsko zaustavila pred Moskvo. Vendar so danes poznana nova dejstva, ki govorijo, da bi Hitler ne glede na dramatične dogodke v Jugoslaviji Sovjetsko zvezo napadel 22. junija 1941, preprosto zato, ker so bile takrat najbolj ugodne vremenske razmere. Kljub temu je potrebno imeti v mislih, da so Nemci pričakovali »bliskovito zmago«, vremenske razmere so bile na njihovi strani, vendar zmage niso dočakali, ker so vojaki Rdeče armade pokazali svojo premoč. Hitler je bil na vzhodni fronti vojaško in ne vremensko poražen!

Omeniti moram še en prispevek, ki je doprinesel k zmagi v bitki pred Moskvo. To je bila vojaška parada Rdeče armade na glavnem trgu 7. novembra leta 1941. Kljub temu, da je bila fronta takrat od Moskve oddaljena le slabih 100 km, so organizatorji tvegali z izvedbo vojaške parade, da bi dvignili moralo pri ljudstvu, kar jim je nazadnje tudi uspelo. Vojaška parada je močno vplivala na moralo njenih vojakov in ljudi, kar je pripomoglo k zmagi v bitki pri Moskvi.

Za konec želim še enkrat poudariti, da se je preobrat v vojni zgodil 5. decembra leta 1941. Takrat je Rdeča armada izvedla prvo uspešno protiofenzivo proti izčrpanim nemškim silam, ki jih je ustavilo preprosto dejstvo, da za napredovanje niso več imeli na voljo vojaških zmogljivosti. Primanjkovalo jim je vseh osnovnih vojaških potrebščin, rezervnih sil, goriva, letalske podpore, topništva in celo zimskih oblek in obutve, ki so jih bili vojaki prisiljeni ropati od ruskih civilistov, drugače bi zmrznili kot Napoleonova vojska pred 120 leti.

Rdeča armada je v napad poslala svoje najboljše divizije z Daljnega vzhoda, poleg tega je začela prejemati tudi nujno potrebno pomoč Zahoda v materialu in orožju, zato izčrpana, podhranjena in prezebla nemška vojska v bitki pred Moskvo ni imela niti najmanjših možnosti in se je bila prvič prisiljena umakniti nazaj. Prav v Moskvi se je začela dolga in krvava pot do končne zmage nad fašizmom v Evropi, saj je fašizem prav tam doživel svoj prvi vojaški poraz v II. svetovni vojni.

Ruska protiofenziva 5. decembra 1941. Vir: Alexander Werth, Rusija u ratu 1941-1945Ruska protiofenziva 5. decembra 1941. Vir: Alexander Werth, Rusija u ratu 1941-1945

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.