Nikolaj Ivanovič Kuznjecov. Vir: wikipedia.org (CC0)
Nikolaj Ivanovič Kuznjecov* je bil sovjetski tajni agent in partizan, ki je med drugo svetovno vojno deloval pod krinko nemškega oficirja Paula Sieberta. Kot takšen je uspel prodreti v visoke kroge nemških okupacijskih oblasti v Ukrajini in proti njim organizirati pomembne diverzantske, vohunske in likvidatorske naloge. Center njegovega delovanja je predstavljalo mesto Rovno, ki so ga okupatorji izbrali za svoje glavno administrativno središče okupirane Ukrajine. Tam je imel Kuznjecov skoraj neoviran dostop do vseh pomembnih zaupnih vojaških informacij, ki jih je preko tajnih radijskih zvez redno pošiljal naprej v Moskvo. Kuznjecov je sodeloval tudi pri likvidacijah pomembnih nacističnih funkcionarjev. Zaradi pogumnega delovanja so ga po smrti razglasili za heroja Sovjetske zveze.
Nikolaj Ivanovič Kuznjecov je prihajal iz Sibirije, kjer se je leta 1911 rodil v revni kmečki družini iz okrožja današnjega Sverdlovska. Družina je štela tri otroke. Njegov oče je umrl, ko je bil Nikolaj še najstnik, zato je bil prisiljen začasno prekiniti svoje šolanje, da bi lahko z delom pomagal preživljati svojo družino. Leta 1932 se je družina zaradi boljših pogojev preselila v bližnje mesto Jekaterinburg, kjer je Nikolaj tudi zaključil študij za gozdarskega inženirja. O njegovih študentskih aktivnostih je malo znanega. Zanimiva je informacija, da so ga izključili iz komsomolske mladinske organizacije, ker naj bi sodeloval v protirevolucionarnih aktivnostih. Zaradi tega je pristal v zaporu, vendar naj bi ga iz zapora rešili lokalni funkcionarji sovjetske tajne službe Čeke, ki so v njem odkrili pomembne talente, ki so jih kasneje tudi uspešno uporabili v svojo korist.
Nikolaj je bil namreč naravni poliglot, rojeni jezikoslovec. Že v zgodnji mladosti je odkril neverjetne jezikovne sposobnosti, ki so mu omogočile, da se je lahko naučil osnove esperanta, nemščine, poljščine, ukrajinščine, angleščine in jezika ljudstva Komi. Poleg tega je bil tudi izjemno predan in požrtvovalen delavec. Zaradi tega je postal lokalni Čeki izjemno zanimiv, saj so že takrat iskali sposobne kadre za svoje subverzivno delovanje. Tako naj bi ga leta 1932 pod svoje okrilje vzela sovjetska tajna služba, ki ga je začela uriti za delovanje pod krinko. Tako so ga pošiljali na razna delovna področja po državi, kjer se je sestajal z nemškimi strokovnjaki, ki so živeli ali delali v Sovjetski zvezi.
Mnogi Nemci, ki so ga takrat spoznali, niso niti slutili, da je bil Nikolaj v resnici Rus, saj je povsem obvladal njihov materni jezik in običaje. Zaradi svojih sposobnosti so ga leta 1938 na posebno željo njegovih mentorjev sprejeli v službo NKVD-ja (tako se je takrat imenovala sovjetska tajna služba). Vendar so ga morali celo takrat skrivati pred uradno policijo in oblastmi, saj je zaradi svojih protirevolucionarnih aktivnosti iz preteklosti še vedno veljal za »sovražnika ljudstva«. Zaradi tega so mu dali številna lažna imena, pod katerimi se je lahko skrival in živel v lastni državi. V tem predvojnem obdobju se je naučil še mnogih drugih sposobnosti operativca in obveščevalca na terenu. Veliko informacij o Nikolaju Kuznjecovu je še danes nedostopnih in zavarovanih, saj je ruska tajna služba FSB zapečatila njegove arhive do leta 2025.Po izbruhi druge svetovne vojne v Rusiji se je Kuznjecov sam prostovoljno javil, da bo služil svoji domovini. Nenehno je pisal svojim nadrejenim, ki so ga do takrat skrbno varovali, da želi uporabiti svoje jezikovne sposobnosti za boj proti Nemcem. Sprva ga niso želeli preveč izpostavljati in so ga uporabili za pisarniško delo in tolmača, ki je sovjetskim oblastem prevajal, kaj so govorili nemški vojni ujetniki. Potem so ga poslali v neko taborišče, kjer so imeli zaprte visoke nemške oficirje, od katerih se je naučil njihovega načina govora in razmišljanja. Mnogi nemški oficirji sprva niso želeli z njim komunicirati, saj so mislili, da je Kuznjecov Nemec, ki je prestopil na sovjetsko stran. Ko je pridobil njihovo zaupanje ter osvojil dovolj koristnih informacij za svojo misijo, so ga leta 1942 s padalom spustili nad okupirano Ukrajino, kjer se je začelo njegovo izjemno razburljivo delovanje vohuna, diverzanta, partizana in protiobveščevalca. Še prej so mu dovolili, da se je lahko končno včlanil v vladajočo sovjetsko komunistično partijo (VKP-b), kar je bila gola formalnost, da so mu lahko zaupali pomembne naloge.
V Ukrajini je postal član gverilske skupine »Zmagovalci«, ki jo je vodil slavni sovjetski partizan Dmitrij Medvedjev. Slednjega je prav tako izurila in poslala v zaledje NKVD, z namenom, da organizira odpor proti okupatorju. Nikolajeva naloga je bila izjemno zahtevna. Vendar mu je uspelo igrati vlogo »nemškega oficirja«, ki je ušel partizanski zasedi. Zaradi svetlolasega videza, tekoče nemščine in tipičnih oficirskih navad, ki se jih je naučil v času urjenja pred vojno, ni postal sumljiv nobenemu Nemcu. Takoj so ga sprejeli za svojega. Čeprav Nikolaj nikoli ni bil v Nemčiji, se je od Nemcev naučil dovolj topografskega znanja, da je znal prepričati vsakega pravega Nemca, kako se je tudi sam sprehajal po ulicah nemških mest. Imel je izjemno dober spomin.
Nikolaju je uspelo poleg Nemcev preslepiti še Poljake, Ukrajince in tudi Ruse, ki so takrat kolaborirali s sovražnikom, da je lahko vstopil v njihove kroge in pridobival informacije strogo zaupnega značaja. Poleg obveščevalne dejavnosti je obvladal tudi borilne veščine, zato je lahko sodeloval v številnih diverzijah, atentatih in ugrabitvah visokih nacističnih oficirjev, upravnikov, funkcionarjev in poveljnikov na vzhodni fronti v okupirani Ukrajini. Načrtoval je tudi atentat na najvišjega nacističnega šefa zasedenih pokrajin oz. Rajh-komisarja Ukrajine Ericha Kocha, vendar je atentat večkrat preložil, ker je spoznal, da mu živ koristi bolj kot mrtev. Nikolaj Kuznjecov je osebno likvidiral najmanj šest najvišjih nacističnih funkcionarjev.Kuznjecov je v okolju, kjer so ga sprejeli za nemškega oficirja, odkril tajni nemški načrt za ofenzivo pri Kursku. Njegovo odkritje je omogočilo Rdeči armadi dovolj časa, da se je lahko pripravila za obrambo na tem odseku vzhodne fronte. Stalin je ukazal svojim poveljnikom, naj pripravijo svoje presenečenje za Nemce. Tako se je Rdeča armada pri Kursku pripravljala za svoj napad na Nemce. Natančen dan in uro predvidenega nemškega napada je Rdeči armadi priskrbel nemški ubežnik. Svojo nalogo je opravila tudi tajna vohunska mreža Lucy iz Švice. Hitler je nameraval udariti po sovjetskih položajih 5. julija 1943 ob 3:30 zjutraj. Vendar ga je uro prej presenetil nenaden napad sovjetskega topništva, ki je presenetil nemške enote in tanke, ki so se postavili v izhodiščne in izpostavljene položaje. Tako so Nemci po zaslugi vohunov na terenu utrpeli številne nepotrebne izgube.
Nikolaj Kuznjecov je odkril tudi priprave za atentat na Stalina, Churchilla in Roosevelta, ki so ga Nemci nameravali izvesti v času teheranske konference novembra leta 1943. Večino svojih informacij je Kuznjecov odkrival v pogovorih z nemškimi oficirji, ki so se pijani radi pohvalili in izdajali informacije. Zaradi tega naj bi v času teheranske konference Rusi iz preventivnih razlogov svetovali ameriškemu predsedniku Rooseveltu, da se iz varnostnih razlogov nastani v sovjetski ambasadi in se tako izogne nevarni vožnji skozi center mesta, kjer bi lahko postal tarča morebitnih nemških zarotnikov in atentatorjev. Na Zahodu še danes dvomijo v obstoj nemške zarote v Teheranu. Skeptiki so še vedno prepričani, da je zgodba izmišljena in da je služila predvsem propagandnim in političnim interesom Sovjetske zveze. Vendar dejstvo ostaja, da so v času teheranske konference aretirali kar nekaj nemških vohunov, ki so v času konference svobodno delovali v državi.
Po vojni je celo slavni nemški diverzant Otto Skorzeny v intervjuju priznal, da so dejansko obstajali nemški načrti za Teheran, vendar je zanikal, da bi o izvedbi načrta resno razmišljali. Zabeleženo je tudi ostalo, da se je ameriški predsednik Roosevelt zahvalil Sovjetski zvezi za uspešno izvedeno akcijo proti nemškim vohunom in zarotnikom v Iranu.Kuznjecov je na terenu odkril točno lokacijo Hitlerjevega tajnega bunkerja v Ukrajini, od koder je nemški diktator vodil svoje zločinske operacije proti Sovjetski zvezi. Bunker se je imenoval »Volkodlak« in je bil skrit v bližnjem gozdu pri mestu Vinice. Kljub večkratnem sovjetskem bombardiranju iz zraka je bilo objekt skoraj nemogoče uničiti. Poleg tega je bil dostop do objekta zelo omejen. Na koncu so bunker uničili Nemci sami, ko so se umikali iz Ukrajine leta 1944, od koder jih je pregnala prodirajoča Rdeča armada. Kuznjecov je v svojem uspešnem vohunskem delovanju uspel odkriti tudi druge pomembne informacije, kot je obstoj nemškega maščevalnega orožja – raket V-2.
Marca leta 1944 so Kuznjecova odkrili na eni od kontrolnih točk ob cesti, kjer so preverjali njegove dokumente. V tistem trenutku se je Kuznjecov odločil, da se raje razstreli z bombo, kot da bi padel v roke sovražnikom, kjer bi ga verjetno zverinsko mučili in šele nato ubili. Odkrili naj bi ga ukrajinski nacionalisti, ki so takrat kolaborirali z Nemci. Še istega leta so ga sovjetske oblasti najprej rehabilitirale, nato pa še posthumno odlikovale z najvišjim možnim priznanjem – redom Heroja Sovjetske zveze. Dobil je še dva reda Lenina in številna druga javna priznanja.
Danes lahko po vsej Rusiji najdemo številne muzeje, šole in pionirske organizacije, ki nosijo ime Nikolaja Ivanoviča Kuznjecova. Na žalost se v Ukrajini, kjer je Nikolaj tudi padel, trudijo izbrisati njegov spomin. Vendar ga toliko bolj cenijo v njegovi pravi domovini, Rusiji. Njegove posmrtne ostanke so odkrili šele leta 1959. Obstaja več razlag o njegovi smrti. Točne resnice ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa ostaja, da je Nikolaj Kuznjecov s svojim delovanjem pretresel takratni Tretji rajh. Mnogi zgodovinarji ga celo primerjajo z pravim Jamesom Bondom. Njegove posmrtne ostanke so pokopali v ukrajinskem mestu Lvov. Ne glede na vse, kar se danes dogaja med Rusijo in Ukrajino, je bil Kuznjecov tudi ukrajinski heroj, saj je svoje življenje žrtvoval tudi za ukrajinsko svobodo. Naj mu bo lahka ukrajinska zemlja.*Nikolaja Ivanoviča Kuznjecova ne smemo zamenjati z njegovim soimenjakom; admiralom Nikolajem Gerasimovičem Kuznjecovom, po katerem nosi ime edina ruska letalonosilka.
Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
