Velika ušesa ZSSR: 5 uspešnih operacij sovjetske obveščevalne službe

Radijska obveščevalna baza v Lourdesu (Kuba), ki je Sovjetski zvezi omogočala, da prestreza podatke na celotnem ameriškem ozemlju.

Radijska obveščevalna baza v Lourdesu (Kuba), ki je Sovjetski zvezi omogočala, da prestreza podatke na celotnem ameriškem ozemlju.

AFP / East News
V enem izmed intervjujev je nekdanji vodja sovjetske obveščevalne službe Leonid Šerbašin dejal: "Za naše uspehe se izve le takrat, ko doživimo velik poraz. Za naše sedanje uspehe boste izvedeli nič prej kot čez 50 let." Predstavljamo vam 5 spektakularnih operacij ene najuspešnejših obveščevalnih služb v zgodovini.

1. Operacija "Informacije naše dobe"

To operacijo so sovjetski obveščevalci izvedli že v začetku 30. let prejšnjega stoletja. Takrat so bili najpomembnejši objekt "obdelave" emigrantske protisovjetske organizacije. Večina takšnih organizacijni samo bila pod nadzorom, ampak jih je sovjetska agentska mreža včasih celo ustvarjala.

Sergej Tretjakov („Ivanov“). Vir: svr.gov.ru.Sergej Tretjakov („Ivanov“). Vir: svr.gov.ru.

Bojna organizacija bele emigracije Ruske vsevojaške zveze (ROVS) je bila dalj časa izven nadzora Moskve. Takrat se je med obveščevalci pojavila oseba z operativnim psevdonimom "Ivanov", njegova hiša v Parizu pa je bila opremljena kot štab ROVS. Lokalna mreža obveščevalcev NKVD je leta 1929 stopila v stik s tem človekom, ki se je odločil, da jim pomaga.

Januarja 1934 se je začelo stalno prisluškovanje pogovorom, ki so potekali v štabu ROVS. Iz teh podatkov je obveščevalna služba lahko izvedela vse podrobnosti o dejavnosti organizacije.

Na predvečer nacistične okupacije Francije je bila zveza z "Ivanovim" začasno zamrznjena, vendar ga to ni rešilo pred razkritjem. Junija 1942 ga je Gestapo izsledil in aretiral, čez dve leti pa ustrelil. Razsežnosti njegovega dela so ostale skrite, zato je organizacija postala neuporabna za sovražnike. Šele konec 80. let je postalo jasno, da se je pod imenom "Ivanov" skrival eden od pomembnih predstavnikov ruske emigracije, Sergej Nikolajevič Tretjakov.

2. Prisluškovanje Rooseveltu v Teheranu

Pred konferenco zaveznikov v Teheranu so Nemci pripravljali diverzijo proti takratnim voditeljem ZSSR, Anglije in ZDA, vendar so sovjetski obveščevalci pravočasno razkrinkali nemške načrte.

Skupina pod vodstvom sovjetskega ilegalca Gevorka Vartanjana je razkrila celotno mrežo nacističnih obveščevalcev v Iranu, zaradi česar je bilo nekaj dni pred konferenco aretiranih več kot 400 nemških agentov, ameriški predsednik Roosevelt pa je bil zaradi večje varnosti premeščen v prostore sovjetske ambasade (kljub temu, da se je angleška ambasada nahajala nasproti nje). Kasneje je na Zahod prebegli polkovnik KGB Oleg Gordijevski vso stvar predstavljal tako, kot da je hotela NKVD na ta način zvabiti Roosevelta v sovjetske prostore, kjer bi mu lahko prisluškovali. Iz dokumentov, razkritih leta 2000, je razvidno, da je bila sovjetska ambasada izbrana zato, da Stalinu ne bi dali povoda za sum na angleško-ameriški dogovor. Izkušeni politik Roosevelt je vedel, da mu bodo prisluškovali tako Angleži kot Rusi, zato ni govoril ničesar "odvečnega" v zvezi z ameriškimi zadevami.

3. "Hrošč" v grbu

Leseni grb ZDA, kjer je bila nameščena prisluškovalna naprava.Leseni grb ZDA, kjer je bila nameščena prisluškovalna naprava.

Po koncu vojne so se odnosi med ZSSR in ZDA začeli hitro slabšati in vsaka informacija o novem nasprotniku je bila še posebej dragocena za Moskvo. Cilj sovjetske obveščevalne službe je postala stavba ameriške ambasade. Ena od zvijač je prinesla želen uspeh.

Hrošč z imenom "Zlatoust" je bil nameščen v ambasado s pomočjo "darila sovjetskih pionirjev" - grbom ZDA, izrezanim iz lesa. Naredili so ga tako, da ameriškega veleposlanika enostavno ne bi moglo pustiti ravnodušnega. Tako se je grb z Zlatoustom znašel na steni v veleposlanikovem kabinetu. Po zaslugi tega hrošča je sovjetsko vodstvo 7 let za ambasadorjeve odločitve vedelo prej, kot predsednik ZDA.

Zlatoust je preživel štiri veleposlanike. Pohištvo se je menjalo, grb pa je ostajal na svojem mestu. Odkrili so ga šele leta 1952, ko se je radijski signal hrošča začel uravnavati. Sprva Američani niso dojeli, kakšna naprava je skrita v notranjosti ščita z grbom. Ni imela nobenih baterij, bila je le membrana, ki je delovala s pomočjo radijskih valov iz stavbe nasproti.

4. "Hrošči" v Moskvi in drugje

Januarja 1983 so Francozi med popravilom teleprinterja na svojemveleposlaništvu v Moskvi odkrili "hrošča", namenjenega za predajo informacij v zunanjo električno mrežo. Med raziskavo se je izkazalo, da je KGB prestrezala vsa sporočila diplomatov od leta 1978. Leta 1984 so "mojstri" iz obveščevalne službe vdelali majhne naprave v 30 novih pisalnih strojev, ki so bili namenjeni veleposlaništvu ZDA v Moskvi. Od leta 1979 je potekala vgradnja teh sistemov v novo stavbo ameriške ambasade. Elemente prisluškovalnih naprav so podtikali v gradbeniške konstrukcije, zato jih je bilo izjemno težko odkriti. Američani so del "hroščev" odkrili sami, del pa jim jih je v valu perestrojke razkril takratni šef KGB, Vadim Bakatin.

Operacije s prisluškovalnimi "hrošči" so potekale tudi v tujini. Januarja 1966 so agenti ZSSR v Bejrutu vgradili mikrofon v kabinet britanskega ambasadorja, februarja pa v kabinet predsednika britanske obveščevalne službe SIS (bolje znane kot MI6). V enem letu se je sovjetski obveščevalni službi posrečilo identificirali več kot 50 agentov SIS na Bližnjem vzhodu in v Egiptu ter razkriti identitete 6 ljudi, ki so jih Britanci nastavili v agentsko mrežo KGB, GRU in češkoslovaško varnostno službo.

Konec 1969 je newyorška mreža obveščevalcev KGB s prisluškovalnimi napravami "opremila" dvorano za zasedanje Odbora za mednarodne odnose ameriškega senata in na ta način dobila štiriletni dostop do vsega, kar so obravnavali v tem prostoru.

5. Kubanska ušesa ZSSR

25. aprila 1975 je ZSSR po dogovoru s kubansko vlado začela graditi radijsko prestrezno postajo na osnovi GRU v Lourdesu, južnem predmestju Havane. Postaja je bila opremljena z 12-metrsko stacionarno anteno in 7-metrskimi mobilnimi antenami.Uporabljali so jih za prestrezanje sporočil v SHF spektru, ki so jih pošiljali ameriški sateliti, in za nadzor pogovorov med komunikacijskimi stolpi.

Center v Lourdesu je postal glavno orodje za zbiranje informacij o "možnem nasprotniku". S pomočjo Kubancev je ZSSR postavila svoje uho točno na ameriška vrata in je lahko prestrezala radijske podatke praktično na celotnem ameriškem ozemlju. Oprema centra je bila nekajkrat posodobljena in v 90. letih so lahko vohunili celo za komunikacijskimi sateliti.

"Obseg informacij, ki jih je pridobival center, je bil ogromen. Sledili so celo telefonskim pogovorom med cestnimi postajami, da ne govorimo o pomembnih dogodkih, kot je izstrelitev raket in sledenje njihovim tirnicam," je pomen centra ocenil nekdanji načelnik analitičnega oddelka KGB v ZSSR, Nikolaj Leonov.

Leta 2002 je Rusija bazo zaprla, obnovitev njenih dejavnosti na Kubi pa je od takrat predmet medijskih špekulacij. Ni znano, ali se bo ruska radijska obveščevalna dejavnost kdaj vrnila tja.

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.