Zakaj ZSSR ni poslala človeka na Luno?

Leta 1969 je Amerika zmagala v tekmi za polet na Luno.

Leta 1969 je Amerika zmagala v tekmi za polet na Luno.

Varvara Grankova
Pred skoraj pol stoletja je Neil Armstrong leta 1969 naredil »majhen korak za človeka, ampak velik za človeštvo.« To so besede, s katerimi so objavili zmago Amerike v tekmi za polet na Luno. ZSSR je utrpela poraz zaradi omejenega financiranja in nesoglasij med glavnimi izdelovalci vesoljskih plovil.

V začetku 60. let je bila Sovjetska zveza pravi šampion na področju raziskovanja vesolja. ZSSR je 1957 uspešno lansirala prvi satelit Sputnik in 12. aprila 1961 poslala prvega človeka v vesolje.

ZDA so se obupano trudile, da ne bi zaostajale v tej tekmi. Ameriški predsednik John F. Kennedy je samo 43 dni po Gagarinovem poletu objavil, da je glavni cilj ameriške države pristanek na Luni v naslednjem desetletju. Tako se je med dvema svetovnima velesilama začela nova vesoljska tekma, v kateri je Washington leta 1969 na koncu zmagal. Zakaj so bili Sovjeti poraženi?

Na oblasti je bil kaos

Nikita Hruščov, ki je med 1953 in 1964 vodil Komunistično partijo Sovjetske zveze, je bil poznan kot impulziven in nepredvidljiv človek. Takšen je bil tudi, ko je beseda tekla o programu poleta na Luno. V pogovoru s Sergejem Koroljovom, vodilnim sovjetskim inženirjem in izdelovalcem vesoljskih naprav, ki so bile zaslužne za lansiranje Sputnika in Vostoka, je Hruščov dejal, da država nima denarja za »lunarni program«.

Samo leto dni kasneje je Hruščov Koroljovu povedal nekaj povsem drugačnega: »Lune ne bomo prepustili Američanom! Vzemite vse, kar potrebujete!«

Namesto, da bi sovjetske oblasti vzpostavile direktno zvezo med vlado in znanstveniki, so istočasno zagnale dva rivalska konstruktorska programa rakete za let in pristanek na Luni. Na čelu enega je bil Koroljov, drugega pa je vodil akademik Valerij Čelomej.

Po mnenju Alekseja Leonova, astronavta, ki je delal s Koroljovim, je bil takšen pristop obsojen na neuspeh. »Rivalstvo med Koroljovim in Čelomejem je škodovalo našim programom,« je leta 2010 za časopis Komsomoljskaja pravda izjavil prvi človek, ki je stopil v odprto vesolje.

Z njim se strinja Boris Čertok, konstruktor raket, ki je prav tako delal s Koroljovim. V spominih z naslovom Rakete in ljudje piše, da je bil Koroljov zaradi kritike konkurentov prisiljen poenostaviti svoj projekt (raketo N-1) in zmanjšati stroške.

To se je izkazalo za napačno potezo. Lunin program je hitro ostal brez ključnih figur. Hruščov je bil leta 1964 odstranjen z oblasti, še pomembnejše pa je to, da je leta 1966 Koroljov umrl. »Za nas astronavte je bilo to skoraj kot konec sveta,« se spominja Leonov. Po njegovih besedah so oblasti po smrti Koroljova začele ignorirati program poleta na Luno.

Obstajali so tudi drugi cilji

Čertok v svoji knjigi piše, da so bile tekom 60. let napetosti med ZDA in ZSSR zelo velike, svet je bil na robu jedrske vojne. Po Gagarinovem uspehu si je Sovjetska zveza izborila prednost v tekmi, izkazalo pa se je, da Washington poseduje 20x več orožja. ZSSR je morala nekaj storiti v zvezi s tem in zato so oblasti vedno več denarja namenjale proizvodnji orožja na račun vesoljskega programa.

ZSSR je zato v vesoljskih tehnologijah zaostala za Ameriko. Ameriška raketa Saturn V, ki je leta 1969 v vesolje poslala Apollo 11, je lahko nosila 140 ton. Sovjetska raketa N-1, ki so jo ustvarili Koroljov in njegovi nasledniki, je imela nosilnost zgolj 75 ton. Američani so poleg tega za gorivo uporabili tekoči vodik, ki sprosti veliko več energije kot kerozin, ki so ga uporabljali Sovjeti.

Ne čudi, da so bile vse štiri poskusne izstrelitve sovjetskih raket neuspešne. Američani pa so se medtem 20. julija 1969 uspešno spustili na Luno. Neil Armstrong in Buzz Aldrin sta bila prva človeka na Luninem površju. Kremelj se je odločil, da nima smisla zapravljati denar za Lunin program, če je Washington že zmagal v tej tekmi.

Po drugi strani pa je, kot je v svojih spominih zapisal Čertok, to varčevanje pomagalo Sovjetom, da so 1980 dosegli strateško jedrsko enakovrednost, vendar to je že povsem druga zgodba, za drugo priložnost.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.