Škval: Podvodna raketa v mehurčku plina

Škval je bil več desetletij najhitrejši torpedo na svetu.

Škval je bil več desetletij najhitrejši torpedo na svetu.

Press Photo
Leta 1977 je sovjetska mornarica dobila torpedo, ki se je lahko gibal s hitrostjo 200 vozlov (370 km/h). Škval (sln. vihar), ki je bil dolga leta zavit v tančico skrivnosti, je širši javnosti postal znan šele po vohunskem škandalu leta 2000.

Kljub tehnološkim odkritjem v konvencionalnem vojskovanju so torpedni napadi podmornic ostali glavna grožnja ladij v drugi polovici 20. stoletja. Podmornice so bile oborožene predvsem s torpedi in so se morale nezaznavno približati tarči na primerno oddaljenost za napad. Vendar so nove tehnološke možnosti proti podmornicam in torpedom pomagale sovražnikom (tj. ladjam in drugim podmornicam) v uspešnejšem boju z grožnjami, ki so prihajale od spodaj.

Sovjetske podmornice iz 60. in 70. let so bile slabše od ameriških modelov, ker so ustvarjale več hrupa, zato so moskovski inženirji poskušali izdelati nov revolucionarni dizajn orožja, da bi ruske podmornice lahko parirale ameriškim. Škval, ki so ga razvijali desetletja, je v uporabo končno prišel leta 1977.

Imel je hitrost 200 vozlov, ki je dolga leta nihče ni mogel preseči. Nemčija je leta 2005 izjavila, da je izdelala torpedo Barakuda, ki naj bi imel približno isto hitrost, Iran pa je maja 2014 sporočil, da ima v lasti podvodne rakete s prav takšno hitrostjo. Škval je bil dvakrat hitrejši od tradicionalnih torpedov, ki so predstavljali glavno oborožitev podmornic v sovjetski floti.

Takšno hitrost je dosegel zahvaljujoč raketnemu motorju in uporabi superkavitacije, s katero so zmanjšali trenje v vodi. Nos torpeda pri veliki hitrosti ustvarja mehurčke vodne pare okoli celotne svoje površine. Na ta način torpedo ne pluje, temveč »leti«, ker je ovit v mehurček plina, za pogon pa uporablja raketni motor.

Po izstrelitvi torpeda iz cevi njegov sprogramirani avtopilot uporablja rakete na trdo gorivo, da bi dosegel želeno smer in globino med ustvarjanjem plinastega mehurja. Ko začetni motor ostane brez goriva, zadnji del torpeda odpade, zažene pa se glavni motor na hidroreaktivno gorivo na osnovi litija.

Morska voda začne uhajati skozi luknjo v nos in torpedu omogoči, da 15 km drvi z maksimalno hitrostjo, pri čemer je v stiku z vodo samo vrh.

Čeprav superkavitacija onemogoča učinkovito uporabo sistema za upravljanje orožja, pa to njegova eksplozivna moč še kako nadomesti. Jedrska eksplozija z močjo 150 kiloton lahko uniči sovražnikovo podmornico ali ladjo v radiju enega kilometra.

Škval, ki je bil nameščen na večini sovjetskih jedrskih podmornic, naj bi bil enako učinkovit tako v fazi napada kot pri obrambi v primeru napada sovražnikovih podmornic.

S hitrostjo 6 km/min je Škval lahko uničil vsakršne sovražne načrte. Medtem ko so ameriške podmornice imele prednost pri približevanju in zadale prvi udarec zahvaljujoč svoji »nevidni« (»stealth«) tehnologiji (slaba vidljivost na radarju), so visokohitrostni torpedo lahko izstrelili, še preden so sprejeli odločitev o umiku. Čeprav podmornica, ki beži, ne more izračunati smeri za torpedo, ki je že v vodi, pa ognjena moč Škvala lahko zagotovi uničujoč protinapad.

Zaostanek za Ameriko, ki je nastal zaradi slabše »stealth« tehnologije, je sovjetska mornarica lahko nadoknadila s pomočjo tega edinstvenega orožja. Ta zaostanek so dokončno izničil v 90. letih prejšnjega stoletja.

Svet je za Škval izvedel v vohunskem primeru iz leta 2000, ko je bil nekdanji ameriški oficir mornarice Edmond Pope v Rusiji obsojen zaradi poskusa pridobitve tajnih podatkov o tem orožju.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.