Hruščovu je bil pomemben državni prestiž in partija je zahtevala, da Tupoljev dvigne letalo v zrak do konca leta 1968. Vir: Georgij Nadeždin / TASS
Georgij Nadeždin/TASSIdejo za nadzvočno potniško letalo je dobil sam Nikita Hruščov leta 1961 na letalskem mitingu v Moskvi. Sovjetski voditelj je videl nadzvočne bombnike Tu-22 in se obrnil na Andreja Tupoljeva, legendarnega sovjetskega konstruktorja letal, ki je stal tik poleg njega: »Andrej Nikolajevič, ali bi lahko namesto bomb prevažali ljudi?«
Izkazalo se je, da legendarni konstruktor že dela na novem letalu, ki bi dvignilo sovjetsko znanost in tehnologijo na popolnoma nov nivo. Za Hruščova je bilo novo letalo način, da bi dokazal premoč sovjetskega sistema, zato je inženirjem dal zeleno luč.
Težava je bila v tem, da so na Zahodu prav tako že delali na novem nadzvočnem letalu, ki je zelo spominjalo na to, kar je imel v mislih Tupoljev. Britanski in francoski inženirji so združili moči in razvili Concorde, letalo, s katerim so želeli dokazati zračno premoč Zahoda. Sovjeti tega seveda niso smeli dopustiti.
Sovjetski inženirji so se že julija 1963 zavedali resnega pritiska, ko je sovjetski državni vrh izdal ukaz, da mora Tupoljev čim hitreje izdelati in preizkusiti novo letalo.
Hruščovu je bil državni prestiž pomemben in partija je zahtevala, da Tupoljev dvigne letalo v zrak do konca leta 1968.
»Čutil se je naraščajoč pritisk. Bližalo se je novo leto in med inženirji je bilo zelo napeto ozračje. Spraševali so se, ali bo letalo poletelo ali ne,« se spominja Vladimir Vulj, eden od inženirjev.
Vse je bilo pripravljeno, vendar je bilo vreme zelo slabo. Šele 31. decembra, na dan, ko se je iztekel rok, ki ga je postavila partija, se je malo izboljšalo.
»Ne pozabite zapeti pesmi, ko boste v zraku,« je Tupoljev naročil testnemu pilotu med pripravami na polet, in to v vremenu, ki bi bilo v drugačnih okoliščinah zadosten razlog za odpoved poleta. Vendar časa za prelaganje ni bilo več.
Tupoljev Tu-144, Aeroflotovo nadzvočno letalo v zraku. Vir: Boris Korzin / Global Look Press
Kljub slabim vremenskim razmeram je bil prvi testni polet uspešen, kar je sovjetsko vodstvo tudi ponosno sporočilo drugim državam. Celo direktor letalske družbe Pan American Airways je izjavil, da je sovjetski dosežek »zelo impresiven«. Razmišljal je celo o nakupu letala za ameriški trg.
Znameniti Concorde je svoj prvi poskusni polet izvedel marca leta 1969. Za sovjetsko vodstvo je bilo zelo pomembno, da se je to zgodilo dva meseca za prvim poletom sovjetske letalske »mojstrovine«.
Sledila je množica testiranj, po katerih je vodstvo prišlo do zaključka, da je letalo varno in da lahko prevaža potnike.
Minister za civilno letalstvo Boris Bugajev je 1. novembra 1977 obiskal aerodrom Domodedovo, kjer je potekala predstavitev prvega civilnega poleta nadzvočnega letala Tu-144 s potniki na krovu. Bugajev je postal minister maja leta 1970 in je od samega začetka ostro kritiziral Tu-144 zaradi stroškov, sam projekt pa je takrat že ostal brez svojega najmočnejšega zaščitnika, Nikite Hruščova.
Letalo je kljub temu poletelo in po dveh urah pristalo v 3.200 km oddaljeni Alma Ati v Kazaški SSR. Srečne potnike je pričakalo najvišje partijsko vodstvo skupaj z navdušenimi novinarji.
Nihče med potniki ni niti slutil, kako nevaren je bil v resnici njihov polet.
»Piloti so govorili, da je bila vodljivost letala Tu-144 kot tigrov poljub,« se spominja Vladimir Potemkin, prvi namestnik vodje uprave poletov na Ministrstvu za civilno letalstvo ZSSR. Če glavno letališče v Alma Ati ne bi moglo sprejeti letala in če bi bil nadomestni aerodrom v Taškentu prav tako zaprt, bi letalo ostalo brez goriva, piloti pa bi bili ob tem nemočni.
Strokovnjaki Voroneške tovarne letal sestavljajo nadzvočno letalo Tupoljev Tu-144. Vir: Jurij Ivanov / RIA Novosti
Leto dni kasneje, leta 1978, so sovjetski inženirji želeli preizkusiti nov pogonski agregat, ki bi omogočil daljši let. V tem poskusu je Tu-144 z novimi turbinami moral izvesti zasilni pristanek, pri katerem sta življenji izgubila dva tehnika. Sovjetsko vodstvo je bilo z dejstvom, da se projekt ni splačal, precej nezadovoljno. Obenem so dejstvo izkoristili za zaustavitev komercialnih poletov tega nadzvočnega letala.
Zahodni Concorde je letel še dve desetletji zatem. Nobena letalska družba ni bila v stanju plačati 350 milijonov dolarjev, kolikor so inženirji porabili za izdelavo posameznega letala, tako da so 12 letal predali družbama Air France in British Airways, kar brezplačno.
Katastrofa leta 2000, pri kateri je letalo Concorde strmoglavilo na vzletni stezi blizu Pariza, je bila zadnja kaplja čez rob. Umrlo je vseh 113 potnikov.
Konec hladne vojne je »znižal ceno« precenjenih projektov, ki niso prinašali dobička. Tako so v pokoj poslali oba, Tu-144 in Concorde, ponos Sovjetske zveze in triumf francosko-britanskega sodelovanja. Letala so predelali v muzejske eksponate, kjer služijo kot spomin na čase, ko so politična trenja povzročila prehiter tempo v razvoju.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
