Danes je jedrsko orožje resen problem za človeštvo, vendar je ravno njegov nastanek postavilo piko na dobo velikih svetovnih vojn. Zagotovljeno uničenje sveta je prisililo velesile, da so se začele pogovarjati na tistih področjih, na katerih bi se prej z lahkoto odločile za oboroženi spopad.
V prvih letih jedrske dobe so imele ZDA monopol pri posedovanju atomskih bomb. Avgusta leta 1945 je Amerika z bombardiranjem Japonske prikazala, v kakšni nevarnosti so države, ki ne pripadajo zahodnemu bloku. Situacija se je spremenila 29. avgusta 1949, ko je Sovjetska zveza testirala lastno jedrsko orožje.
Začetek oborožitvene tekme
Fiziki so konec 30. let prvič prišli na idejo, da bi lahko ogromno energijo, ki nastane z delitvijo jedra atoma urana, uporabili v vojaške namene. V teoretičnem preučevanju jedrskega vprašanja je Nemčija stopila korak naprej od ostalih držav. Nemški jedrski projekt so zagnali že leta 1939. Fiziki, ki so po Hitlerjevem prihodu na oblast pobegnili iz države, so hitro dojeli, kakšne posledice ima lahko uspešen zaključek tega programa. Nujno je bilo potrebno prehiteti Nemce in to čim prej.
Avgusta leta 1939 je ameriški predsednik Roosevelt dobil pismo od znanstvenika Alberta Einsteina. Dobitnik Nobelove nagrade za fiziko je predsednika opozoril na to, da nacisti izvajajo raziskave s ciljem izdelave jedrskega orožja in predlagal, da tudi ZDA začnejo s podobnim programom. V naslednjih dveh letih so v Ameriki precej delali na tem, vložili so znatna sredstva in angažirali največje ume te dobe - Nielsa Bohra, Edwarda Tellerja in druge.
AP
Sovjetski fiziki so vedeli za delovanje tujih kolegov. Obveščevalna služba ni sedela prekrižanih rok. V juniju leta 1940 je sporočila, da so Američani začeli z raziskavami urana-235. Pol leta kasneje, že po začetku druge svetovne vojne, je prišla še ena alarmantna novica: Anglija bi lahko izdelala svoje jedrsko orožje že leta 1943. To je pomenilo, da tudi Nemci, katerih čete so se že približevale Moskvi, zaključujejo s svojim projektom. Sovjetska zveza je bila v velikem zaostanku v tej jedrski tekmi.
Fiziki in obveščevalci
V Kremelj so prihajali vsi podatki o uspehih zahodnih držav pri ustvarjanju jedrskega orožja. Stalin je hitro dojel, da je to vprašanje življenjsko pomembno za državo. Njegove besede so bile nedvoumne: "Nimamo bombe, slabo delamo!" Rusi so uspeli ustaviti Nemce pri Moskvi in kmalu zatem spremeniti potek vojne. Nihče pa ni bil prepričan, da se situacija ne bo spremenila, če Nemci uspejo dobiti tako močno orožje. Uspehi Američanov in Angležev so prav tako zbujali zaskrbljenost, saj bi lahko z lastnimi bombami sami premagali Hitlerja, nato pa ogrozili še Sovjetsko zvezo.
Septembra leta 1942 je vodstvo ZSSR sprejelo odločitev o ustanovitvi posebnega laboratorija, ki so bo ukvarjal z jedrskim vprašanjem. Ravno v tem laboratoriju se je začela pisati zgodovina sovjetskega jedrskega projekta. V njej je deloval majhen, a visokoučinkovit kolektiv fizikov pod vodstvom I. V. Kurčatova, ki se je v zgodovino zapisal kot oče sovjetske atomske bombe. Z znanstveniki so tesno sodelovali tudi obveščevalci. Sovjetska obveščevalna mreža v ZDA je imela popolne podatke o poteku ameriškega jedrskega projekta, vključno z lokacijami najpomembnejših raziskovalnih središč. Veliko pomoč so ruskim obveščevalcem nudili tudi ameriški jedrski fiziki, simpatizerji ZSSR. Po njihovi zaslugi so bili načrti ameriške bombe na mizi Kurčatova že dva tedna po tem, ko je bila bomba izdelana.
Konec ameriškega nuklearnega monopola
Nemčija je bila premagana brez uporabe jedrskega orožja. Padec atomskih bomb na Hirošimo in Nagasaki avgusta leta 1945 je bilo bolj simbolično dejanje, saj je Washington na ta način celemu svetu sporočil, da ima v lasti super močno bombo. To sporočilo je bilo namenjeno predvsem Moskvi. Po koncu druge svetovne vojne so se nekdanji zavezniki iz protihitlerjevske koalicije znašli na nasprotnih straneh barikad. Ameriški in britanski vojni vrh je razmišljal o morebitni vojni proti ZSSR. Ti načrti so predvidevali bombardiranje največjih sovjetskih mest z atomskim orožjem.
Getty Images
Temu bi se lahko izognili le z ukinitvijo ameriškega jedrskega monopola. Že dva tedna po uničenju Hirošime je bil na Stalinov ukaz oblikovan poseben odbor, ki se je ukvarjal s koordinacijo vseh del, povezanih z jedrskim projektom. Takrat je praktično ustanovil superministrstvo z ogromnimi sredstvi in izjemnimi pooblastili. Na čelu te strukture je bil Stalinov najbližji sodelavec, Lavrentij Berija.
Pod njegovim neposrednim vodstvom je v ZSSR v nekaj letih nastala nova jedrska veja industrije. V kratkem času so nastale tovarne za bogatenje urana, reaktorji, centrifuge in tovarne za proizvodnjo bomb. V Sibiriji in na Uralu so gradili nove industrijske komplekse, kjer so pridobivali na stotine ton uranove rude. Okoli njih so zrasla cela mesta, ki pogosto niso bila vrisana na običajne zemljevide sveta. Za njihov obstoj so vedeli samo tisti, ki so bili povezani z realizacijo jedrskega projekta.
Valentin Čeredincev / TASS
Ameriško vodstvo je bilo prepričano, da ZSSR ne bo uspela izdelati jedrskega orožja pred letom 1954. Testiranje jedrske bombe na Semipalatinskem poligonu leta 1949 je bilo za njih neprijetno presenečenje. Sovjetska zveza je v pogojih povojnega razsula vpregla vse svoje moči in izničila ameriški jedrski monopol. S tem so ustvarili temelj za mednarodno varnost, na katerem še danes temelji svetovni red.
Preberite še:
"Če bi šli do konca, Amerika sedaj ne bi več obstajala"
Je SZ res zamolčala precej večjo jedrsko katastrofo od tiste v Černobilu?
Kubanska kriza – kriza, med katero je bil svet na robu jedrske vojne