Skrivnosti Belovodja
Smo na severu kraja Kamenomostskij. Tukaj najdemo etnografski kompleks Belovodje, ki ga je postavil Vladimir Melikov. Kompleks sestavljajo iz park eksotičnih rastlin, jezero z labodi, restavracija in hotel, tukajšnja razstava nenavadnih predmetov pa je že dolgo znana pod imenom Muzej sneženega moža.
V tej kolekciji boste našli prav vse. V jamah med skalami živijo rakuni, okoli lesenih struktur pa se sprehajajo črni pritlikavi pujsi.
»Nekoč sem na obali našel čuden predmet. Strokovnjaki so mi rekli, da gre za jajce in zarodek dinozavra. Dogaja se tudi, da mi ljudje sami nosijo čudne stvari, na primer sekiro iz časa Ivana Groznega, star meč, starinski likalnik ... Pred časom sem nabavil ogromnega okamenelega črva in velikanski amonit (fosil mehkužca, star več kot 300 milijonov let). Zanj se zanimajo celo predstavniki Unesca,« pravi lastnik muzeja.
Povsod naokoli ležijo kamniti mlinski kamni, lobanja medveda, glava evropskega bizona, deli dolmena (prazgodovinskega megalitskega groba, zgrajenega iz kamnitih blokov in pokritega s kamnito ploščo). V mračni kleti pa je Melikov na osnovi opisa očividcev rekonstruiral pečino v katerih naj bi živel sneženi mož.
Dlaka kot materialni dokaz
Najbolj znan eksponat v muzeju so velikanski odlitki sledi stopala tega neznanega bitja. Ravno zaradi te najdbe je Belovodje obiskal tudi znani svetovni popotnik in znanstvenik Nikolaj Drozdov, ki je po tem izjavil, da sneženi mož nedvomno živi v Adigeji.
Te sledi z bližnje planine Mešoko so leta 1998 odkrili otroci domačinov. Melikov najprej ni verjel njihovi zgodbi, ko pa je videl sledi v snegu, so ga takoj preplavili mravljinci. Ogromne sledi stopala so se nahajale približno kilometer stran in vodile do potoka. Tam je Melikov našel tudi pramen dlake in ga dal na analizo, vendar je zatem potožil, da je zdaj materialni dokaz izgubljen. Po tem so ga celo pozvali na lokalno policijsko upravo in zahtevali, da jim preda še odlitke. Ti so vseeno nekako preživeli in še zmeraj čakajo na bodoče raziskovalce.
»Nemogoče je, da bi kdo lahko napravil imitacijo sledi sneženega moža, da bi vnaprej pripravil obliko stopala in nato odtisnil stopinje v plitek sneg,« je prepričan Melikov. »Poleg tega ne levo ne desno ni bilo nobenih drugih sledi. Sledi stopala so neobičajne, imajo sicer pet prstov, vendar je stopalo bolj izbočeno, kot pri človeku. Kot da nedvomno pripada težkemu in velikemu bitju.«
Vladimir Anosov / Rossijskaja gazeta
Dokumentirana sta še dva primera, ko so turisti iz prestolnice Adigeje naleteli na skrivnostne sledi v planinah Zahodnega Kavkaza, na območju planine Alous in v kanjonu reke Cice.
Na planino Alous se je v iskanju sneženega moža pod vodstvom vodje turističnega centra za otroke in mladino Argo, odpravila tudi posebna ekspedicija. V kanjon reke Cice do zdaj še ni bilo odprav, predvsem zaradi nedostopnega in nevarnega terena z mnogimi pečinami in slapovi.
Lani je sneženi mož bil ponovno aktiven – tokrat so bile najdene sledi. Melikov je ponovno napravil odlivke, na grmovju pa je našel pramen sivega krzna, ki ga je odnesel v muzej.
Srečanje z neznanim
Letos so v Belovodje prišli znanstveniki in novinarji iz Japonske. Namestili so se v hotelu in raziskovali okoliške planine, od koder so se vrnili s poročilom o nenavadnih brlogih, ki naj bi bili zgrajeni iz zvezanih vej. Predvidevajo, da jeti na ta način označuje svoj teritorij.
Lokalni prebivalci, ki so imeli priložnost, da se s skrivnostnim bitjem srečajo, so enoznačno priznali, da jih je ob srečanju prevzel paničen strah in da so obstali kot, da bi okameneli. Strah je tudi živali: psi pogosto začnejo lajati, konji pa divje rezgetati. Nek lokalni izdelovalec peči naj bi po srečanju z jetijem celo izgubil razum.
Tisti, ki so sneženega moža videli, pravijo, da je visok dva metra in popolnoma pokrit s črno ali rdečkasto dlako. Mišičaste roke mu visijo s čokatega telesa vse do kolen. Premikal naj bi se zelo vešče in hitro po dveh nogah, med tem pa naj bi spuščal zvoke podobne žvižgu, ki prerašča v rjovenje. Imel naj bi veliko okroglo glavo, ki se proti vrhu zoži, tako da naj bi celo telo izgledalo kot ogromen trup brez glave. Obrazne poteze so podobne človeškim, obrvi pa zelo goste. Pravijo, da naj ne bi znal uporabljati ognja, vendar se ga tudi ne boji.
Raziskovalci so zabeležili še eno posebnost tega bitja: to je sposobnost, da svoje misli prenaša na daljavo. Ljudje naj bi čutili njegov pogled tudi, ko se nahaja nekaj deset metrov stran.
Vladimir Anosov / Rossijskaja gazeta
Kako pa je pri sosedih?
Eno prvih dokumentiranih videnj sneženega moža se je v ruskih medijih pojavilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v publikaciji Informativni materiali komisije za proučevanje sneženega moža, v redakciji profesorja Borisa Poršnjeva. V publikaciji je objavil pričevanja polkovnika medicinske službe Vazgena Karapetjana, ki je trdil, da je bilo leta 1941 v planinah Dagestana ujeto nenavadno človeško bitje. Domačini naj bi mislili, da gre za diverzanta ali kakšnega podivjanega dezerterja in naj bi nanj streljali.
Mediji v republiki Kabardino-Balkariji so leta 2008 objavili senzacionalno vest. Na Čegemskem klancu (Severni Kavkaz) naj bi se ženski »jeti« približal ljudem in jih vznemiril. V okolici naselja Elbrus je po pričevanjih lokalnih prebivalcev že vsak vsaj enkrat v življenju ugledal jetija.
Leta 2011 pa je takratni minister za delo in socialni razvoj republike Ingušetije Bagaudin Maršanin novinarjem sporočil, da so v Džejrahskem rajonu omenjene republike obmejni policisti ujeli nenavadno bitje višine dveh metrov, ki je spominjalo na gorilo.