Zgodovina
Jezero Karačaj se ne uvršča na seznam najboljših krajev za preživljanje dopusta. Za to obstajajo dobri razlogi. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila onesnaženost tako močna, da je za smrtno dozo radiacije pri odraslem človeku zadostovala ena ura na bregovih tega jezera.
Jezero se nahaja v Čeljabinski regiji na Južnem Uralu in je znano že od 18. stoletja naprej. Nastajalo je in izginjalo v odvisnosti od ravni vode.
Od leta 1951 naprej je bližnje industrijsko podjetje Majak, eden največjih jedrskih obratov v ZSSR, tam skladiščilo jedrske odpadke, samo jezero pa je dobilo ime »vodni rezervar B-9«.
Nevarnost
Jedrski odpadki so mnogo let iztekali v jezero s površino dveh kvadratih kilometrov. Predvidevajo, da je dno jezera pokrito s tremi metri plasti jedrskih odpadkov.
Donat Sorokin / TASS
V šestdesetih letih so se posamezni deli jezera izsušili, zaradi česar so bili soncu izpostavljeni smrtonosni elementi, kot sta cezij-137 in stroncij-90. Nato je leta 1967 na tem območju pihal močan veter, ki je radioaktivni prah dvignil in razširil na področje veliko okoli 2.700 kvadratnih kilometrov, pri čemer je bilo nevarnosti izpostavljeno na tisoče lokalnih prebivalcev.
Oblasti so bile prisiljene ukrepati in sprejele odločitev, da se Karačaj zapečati s »sarkofagom« v obliki ogromnih betonskih blokov.
Ta proces je trajal več kot 40 let in se končal šele 26. novembra 2015.
Nevarnejše od Černobila
V jezeru se je tekom let nakopičilo toliko nevarnega materiala, da je radioaktivnost vode presegla 120 milijonov Ci (kirijev), kar je dvakrat več od radioaktivnosti, ki se je sprostila ob katastrofi Černobilske jedrske elektrarne leta 1986.
Kako nevarno je jezero danes?
Jezero Karačaj bo še več sto ali celo tisoč let skladišče jedrskih odpadkov. Znanstveniki pravijo, da je te odpadke bolj varno pustiti v jezeru, kot pa da jih premestijo na drug kraj.
Radiologi imajo tam seveda ogromno dela. Po besedah Jurija Mokrova, svetovalca generalnega direktorja podjetja Majak, ima Rusija dovolj izkušenj z vzdrževanjem takšnega nevarnega območja, zato bo Karačaj neprestano pod močnim nadzorom.
Donat Sorokin / TASS
Tradicionalne metode predvidevajo spremljanje stopnje gama žarčenja, njegove intenzivnosti v zraku in gostote radionukleidov v okolici jezera.
Veliko pozornost posvečajo tudi geodetskemu monitoringu sprememb terena v različnih letnih obdobjih.
V jezero bodo dodali nove trde sloje gramoza in zemlje, zatem pa bodo območje prekrili s travo in grmičevjem. Drevesa, kot razlagajo strokovnjaki, niso primerna, saj bi lahko njihove globoke korenine poškodovale betonske bloke v globini.