Kako so zdravniki v Rusiji poskušali križati človeka in opico

Vasilij Jegorov/TASS
Spuščanje nekaj stopnic navzdol na evolucijski lestvici morda ni bila najboljša ideja, vendar to ni ustavilo znanstvenikov, ki so vseeno poskusili. V začetku 20. stoletja je ruski biolog Ilja Ivanov načrtoval križanje ljudi in opic, medtem ko je neki drugi Rus zaslužil veliko denarja s presaditvijo opičjih žlez evropskim bogatašem.

Opičja genetika

V Rusiji se je umetna oploditev živine začela skoraj 20 let prej kot v ZDA in Evropi, kjer so to metodo oplojevanja domačih živali uvedli šele sredi 30. let. Ilja Ivanov je bil pionir na tem področju. Po šolanju v Parizu je sodeloval s prvim ruskim prejemnikom Nobelove nagrade, Ivanom Pavlovim, in užival finančno podporo oblasti.

Naslednji cilj ambicioznega biologa je bilo križanje med različnimi vrstami. Začel je z uspešnim križanjem vrst živine, vendar je hitro prišel na idejo o križanju ljudi in opic. V pravoslavni Rusiji tega nikoli ne bi mogel izvesti, vendar je sovjetska oblast, ravno nasprotno, želela izkoristiti znanost kot sredstvo za rušenje religioznih stališč, ki so bila takrat še vedno čvrsto zakoreninjena v zavesti ruskega naroda.

Leta 1924 je Ivanov poslal pismo sovjetskemu ljudskemu komisarju za izobraževanje Anatoliju Lunačarskemu, v katerem je prosil za financiranje svojega poskusa. Njegova prošnja je bila zavrnjena, vendar je leto kasneje Ivanov dobil podporo Nikolaja Gorbunova, visokega sovjetskega uradnika in nekdanjega Leninovega osebnega tajnika. Ivanov je dobil finančno pomoč v višini 10.000 dolarjev.

Ilja Ivanov

Ivanov je v vzrejališču v Gvineji začel z oploditvijo opic s spermo neznanih moških iz okolice. Vendar je Ivanov želel oploditi tudi afriške ženske z opičjo spermo in to brez njihovega dovoljenja, kar je francoska oblast ostro zavrnila. Francozi so mu pomagali le pri selitvi opic v Gruzijo, kjer je bila postavljena še ena eksperimentalna farma.

Sovjetska akademija znanosti je poskuse Ivanova na afriških ženskah obsodila kot nemoralne. Do takrat sta dve opičji samici, pripeljani iz Afrike, že poginili in niti ena ni bila breja, ostal pa mu je le en opičji samec. Vendar Ivanov ni odnehal in je sedaj iskal najmanj 5 žensk, ki bi bile pripravljene na oploditev z opičjo spermo.

Ivanov je celo dobil pismo neke ženske iz Leningrada, ki je bila pripravljena sodelovati pri poskusu, vendar je orangutan takrat že poginil. Načrti za križanje človeka in opice v Gruziji so propadli.

Poleg tega je bil pokrovitelj Ivanova Nikolaj Gorbunov obsojen v času čistk, kar je Ivanova pahnilo v nemilost pri oblasteh. Leta 1930 so ga aretirali in obsodili na 5 let izgnanstva v Kazahstanu, od koder se ni nikoli vrnil.

"Če ste prestari za ples, kupite opičjo žlezo"

Naslovnica notnega zapisa pesmi The Monkey Doodle Doo, ZDA, 1913.

Ta verz iz pesmi Monkey-Doodle-Doo se nanaša na resnične presaditve opičjih žlez, ki jih je izvajal ruski kirurg Sergej Voronov.

Tako kot Ivanov je tudi Voronov študiral v Franciji pod mentorstvom dobitnika Nobelove nagrade, in sicer Alexisa Carrela. Kot izjemen kirurg je 14 let služil kot osebni zdravnik egiptovskega kralja. Tam je preučeval posledice kastracije kraljevih evnuhov. Opazil je, da so dečki, ki so jim pri 6 letih odstranili testise, počasni in nedejavni, imajo težave s spominom in se hitro starajo. Na podlagi tega je bil Voronov prepričan, da so testisi glavni organ, odgovoren za energičnost in um pri živalih in ljudeh.

Z uporabo svojih izjemnih kirurških sposobnosti je Voronov začel s presaditvijo testisov mladih juncev in ovnov na starejše živali. Leta 1914 je prvič presadil ščitnično žlezo opice 14-letnemu duševno zaostalemu dečku in trdil, da je ta operacija znatno izboljšala njegovo duševno zdravje.

Sergej Voronov s pomočjo asistenta operira psa. Naslovnica časopisa Le Petit Journal Illustre, 22. oktober 1922.

Leta 1920 je Voronov izvedel prvo presaditev delov reproduktivne žleze šimpanza v človeške testise in pacient naj bi občutil povečanje energije, boljši spomin in vzdržljivost. V 20. in 30. letih je samo v Franciji več kot 500 moških prejelo opičje žleze kot dodatek lastnim. Med pacienti Voronova so se znašli podjetnik Harold McCormick, turški predsednik Mustafa Atatürk in francoski premier Georges Clemenceau. Voronov je dobil vzdevek "doktor Mladost" in je hitro prišel do neverjetnega bogastva. Svoje dosežke je popisal tudi v knjigah z naslovi, kot je Od kretena do genija.

Ni minilo veliko časa, ko je medicinska znanost zavrnila njegove poskuse. Po nekaj letih njegovi pacienti niso več opažali pozitivnih učinkov operacije. Leta 1940 je Kenneth Walker, britanski filozof in urolog, njegove operacije opisal kot "opičje norčije". V času druge svetovne vojne so nemške čete opustošile njegov dvorec na francoski rivieri, Voronov pa je pobegnil v Ameriko. Umrl je popolnoma pozabljen leta 1951. Njegove metode pa danes preučujejo medicinski strokovnjaki, ki iščejo zdravilo proti staranju in se ukvarjajo z zamenjavo človeških hormonov.

Preberite še: V Sibiriji razvijajo umetno kožo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke