Analiza: Kako se ruski vojaki borijo v urbanem okolju?

Slobodan Đukić
Urbano bojevanje je navadno dolgotrajno, psihofizično naporno in terja velike izgube žive sile in tehnike. Najnovejše ameriško poročilo podrobno popisuje tudi ruske izkušnje.

V študiji, ki jo je naredila skupina strokovnjakov za preučevanje asimetričnega bojevanja, sestavljena iz častnikov ameriške vojske, obstaja poseben del, ki govori o ruskih izkušnjah in kjer so posebej podrobno analizirane najbolj kompleksne bojne operacije sodobnega vojskovanja. Študija nosi naslov »Sodobne urbane operacije: Pridobljene izkušnje od 1980 do danes (Modern Urban Operations: Lessons Learned from Urban Operations from 1980 to the Present). Analiza zajema deset urbanih bitk, med katerimi so tudi tri operacije ruske vojske. Rezultati študije so objavljeni na strani Public Intelligence.

Katastrofalna ruska ofenziva na Grozni leta 1994 je eden od najbolj nazornih primerov, kako se ne izvaja bojnih operacij. Za takratno operacijo je vrhovno poveljstvo namreč sestavilo bojno skupino z močjo 25.000 mož, katere naloga je bila v svojevrstnem jurišu zavzeti najvažnejše objekte v centru Groznega [čečenske prestolnice, op. prev.]. Majhne skupine čečenskih borcev, ki posamezno niso presegale 50-100 ljudi z lahkim protitankovskim in ostrostrelskim orožjem, so uspele izkoristiti svojo manevrsko sposobnost. Ob tem so čečenski borci uporabili cel spekter gverilskih taktičnih prijemov in uspešno držali svoje položaje.

V ameriški študiji krivdo za tak rezultat pripisujejo takratnemu vojaškemu vodstvu in političnemu vrhu, ki ni bil sposoben privleči večine čečenskega prebivalstva na svojo stran, rusko prebivalstvo na jugu pa ni dovolj dobro pripravil na spopade. Ta operacija je razkrila resne pomanjkljivosti pri operativnem in taktičnem načrtovanju boja z inferiornim nasprotnikom, ki uporablja vse vrste asimetričnega bojevanja. Uporaba oklepne mehanizirane tehnike, ki se je prebijala skozi ulice Groznega, je bila obupna napaka, situacija pa je na momente delovala celo tragikomično. Ruski poveljniki so intenzivno uporabljali izvidniške enote, ki so jih poslali na teren brez kakršnegakoli taktičnega načrta in brez ognjene podpore, zaradi česar je pogosto prihajalo do tega, da so bile te specializirane enote prisiljene izvajati naloge, ki so v domeni klasične pehote.

»Poveljniki enot so kronično trpeli zaradi svoje lastne arogance in omalovaževanja bojnih sposobnosti sovražnika,« je zapisano v analizi. »Vojaki niso bili sposobni izvajati akcij, pogosto so bili utrujeni zaradi izčrpajočih bojev. Gledano celostno so vojaki in častniki zelo slabo ocenjevali situacijo, ki je se je odvijala okoli njih. Velika večina vojakov se je prvič v življenju srečala z oboroženim nasprotnikom, ki je pripravljen ubijati. Ruska oklepna tehnika prav tako ni bila pripravljena za boj proti takšnemu nasprotniku in v danih okoliščinah. Večina enot oklepnih vozil ni imela potrebnih kart in pomožnih navigacijskih sredstev, s katerimi bi se lahko orientirala v gosto poseljenem urbanem naselju, zaradi česar je pogosto prihajalo do situacij, kjer so cele bojne skupine velikosti bataljona padale v zasede in bile uničene iz okoliških zgradb kot glineni golobi.

Druga bitka za Grozni, ki se je odvijala med letoma 1999-2000, je po količini uporabljenih sredstev in načinu izvajanja kampanje pomenila nekaj popolnoma drugega. Tokrat v Moskvi ničesar niso prepustili naključju. Z uporabo izkušenj iz predhodne operacije je rusko poveljstvo vzpostavilo dobro opremljeno bojno skupino 100.000 vojakov in uvedla oster nadzor nad mediji, ki so poročali s terena. »S paraliziranjem medijskega pokrivanja je Moskva izvedla pravo maščevalno operacijo, v kateri je masovno uporabila kombinirane napade z razdalje, ki so jih izvajale zračne in artilerijske sile. Velik del mesta so dobesedno zravnali z zemljo, čečenska obramba, ki je branila Grozni, pa je bila v veliki meri neorganizirana in na koncu prisiljena v umik iz mesta,« piše v analizi.

Ruska vojska je aktivneje uporabila artilerijo in letalstvo, njene kopenske enote pa so bile znatno bolje pripravljene in informirane o sovražniku. Za razliko od predhodne operacije je v tej sodelovalo precej več izvidniških in inženirskih enot. Tanki se tokrat niso spuščali v ulične boje, ampak so opravljali nalogo neposredne ognjene podpore posebnim jurišnim enotam, ki so čistile mesto. »Rusija je v tej operaciji uporabila precej kakovostnejše enote, kar je omogočilo njeno hitrejšo izvedbo spričo težavnih uličnih bojev,« pravi študija.

»Ruski komandosi so se bolje pripravili na naravno uličnega boja in pravilneje ocenili sovražnikove zmogljivosti. Poveljniki jurišnih enot so imeli večjo samostojnost in to izkoristili za krajše taktične premore v katerih so podrobneje preučevali karte in mestno infrastrukturo.

Po dveh mesecih bojev so čečenske enote zapustile mesto in se v roku dveh let popolnoma umaknile iz regije. Rusija je prevzela nadzor nad gorskimi predeli, s čimer so skrajneže, ki so ostali v mestih odrezali in jih prisilili v globoko ilegalo. V naslednji fazi protiteroristične operacije so s sodelovanjem obveščevalnih in posebnih enot postopoma uničili še zadnje posamezne skupine upornikov. Fronta se je tako pomaknila v visoke kavkaške gore in temne gozdove, kjer so odslej nalogo opravljali pripadniki lokalnih enot notranjega ministrstva (MVD).

Ameriška vojska je pazljivo preučila tudi spopade v Donecku v obdobju 2014-2015. Ta bitka se je odvijala med ukrajinskimi silami in »ukrajinskimi separatisti ob pomoči ruskih posebnih enot,« piše v študiji. Ameriški analitiki omenjen spopad označujejo kot jasen primer ruske strategije hibridnega vojskovanja na urbanih terenih. »Separatisti so iz Rusije dobili kakovostno optiko, težka oklepna sredstva, artilerijo in protizračna sredstva, ki so bistveno povečala bojne kapacitete separatistov iz Donbasa v primerjavi z regularno ukrajinsko vojsko,« pravi študija.

V okviru te bitke so se posebej težki spopadi odvijali okoli letališča v Donecku. Taktična uporaba manjših enot v omejenem prostoru letališkega terminala je pokazal kakšne težave lahko nastanejo v sodobnem urbanem spopadu. Ukrajinska vojska je izkoristila vse možne prednosti, ki jih je nudila letališka infrastruktura. Na takšno taktiko braniteljev so skupine separatistov odgovorile z vse večjo uporabo tankov in drugih oklepnih sredstev, kar je privedlo do velike razlike v ognjeni moči zaradi katere so separatisti na koncu zavzeli letališče.

Preostane nam, da počakamo na to, kako bodo ameriški analitiki sodobnega vojskovanja ocenili najnovejše izkušnje iz Sirije, kjer je bil nedvomno uporabljen ruski koncept boja v urbanih pogojih.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: