V študiji, ki jo je naredila skupina strokovnjakov za preučevanje asimetričnega bojevanja, sestavljena iz častnikov ameriške vojske, obstaja poseben del, ki govori o ruskih izkušnjah in kjer so posebej podrobno analizirane najbolj kompleksne bojne operacije sodobnega vojskovanja. Študija nosi naslov Sodobne urbane operacije: Kaj smo se naučili iz urbanih operacij od leta 1980 do danes(Modern Urban Operations: Lessons Learned from Urban Operations from 1980 to the Present). Analiza zajema deset urbanih bitk, med katerimi so tudi tri operacije ruske vojske. Rezultati študije so objavljeni na strani Public Intelligence.
Katastrofalna ruska ofenziva na Grozni leta 1994 je eden od najbolj nazornih primerov, kako se ne izvaja bojnih operacij. Za takratno operacijo je vrhovno poveljstvo namreč sestavilo bojno skupino z močjo 25.000 mož, ki je imela nalogo, da v svojevrstnem jurišu zavzame najvažnejše objekte v centru Groznega [prestolnica Čečenije, op. prev.]. Majhne skupine čečenskih borcev, ki posamezno niso presegale 50-100 ljudi z lahkim protitankovskim in ostrostrelskim orožjem, so uspele izkoristiti svoje manevrske sposobnosti. Ob tem so čečenski borci uporabili cel spekter gverilskih taktičnih prijemov in uspešno držali svoje položaje.
V ameriški študiji krivdo za tak rezultat pripisujejo takratnemu vojaškemu vodstvu in političnemu vrhu, ki ni bil sposoben pritegniti večine čečenskega prebivalstva na svojo stran, rusko prebivalstvo na jugu pa ni dovolj dobro pripravil na spopade. Ta operacija je razkrila resne pomanjkljivosti pri operativnem in taktičnem načrtovanju boja proti inferiornemu nasprotniku, ki uporablja vse vrste asimetričnega bojevanja. Uporaba oklepne mehanizirane tehnike v prebijanju skozi ulice Groznega je bila obupna napaka, situacija pa je na trenutke delovala celo tragikomično. Ruski poveljniki so intenzivno uporabljali izvidniške enote, ki so jih poslali na teren brez kakršnegakoli taktičnega načrta in brez ognjene podpore, zato je pogosto prihajalo do tega, da so bile te specializirane enote prisiljene izvajati naloge, ki so v domeni klasične pehote.
»Poveljniki enot so kronično trpeli zaradi svoje lastne arogance in omalovaževanja bojnih sposobnosti sovražnika,« je zapisano v analizi. »Vojaki niso bili sposobni izvajati akcij, pogosto so bili utrujeni zaradi izčrpavajočih bojev. Gledano celostno so vojaki in častniki zelo slabo ocenjevali situacijo, ki je se je odvijala okoli njih. Velika večina vojakov se je prvič v življenju srečala z oboroženim nasprotnikom, ki je pripravljen ubijati. Ruska oklepna tehnika prav tako ni bila pripravljena za boj proti takšnemu nasprotniku in v danih okoliščinah. Večina enot oklepnih vozil ni imela potrebnih zemljevidov in pomožnih navigacijskih sredstev, s katerimi bi se lahko orientirale v gosto poseljenem urbanem naselju, zato je pogosto prihajalo do situacij, ko so cele bojne skupine velikosti bataljona padale v zasede in bile uničene iz okoliških zgradb kot glineni golobi.«
Druga bitka za Grozni, ki se je odvijala v letih 1999-2000, je po količini uporabljenih sredstev in načinu izvajanja kampanje pomenila nekaj popolnoma drugega. Tokrat v Moskvi ničesar niso prepustili naključju. Z uporabo izkušenj iz predhodne operacije je rusko poveljstvo vzpostavilo dobro opremljeno bojno skupino 100.000 vojakov in uvedla oster nadzor nad mediji, ki so poročali s terena. »S paraliziranjem medijskega pokrivanja je Moskva izvedla pravo maščevalno operacijo, v kateri je masovno uporabila kombinirane napade z daljave, ki so jih izvajale zračne in artilerijske sile. Velik del mesta so dobesedno zravnali z zemljo, čečenska obramba, ki je branila Grozni, pa je bila v veliki meri neorganizirana in na koncu prisiljena v umik iz mesta,« piše v analizi.
Ruska vojska je aktivneje uporabila artilerijo in letalstvo, njene kopenske enote pa so bile znatno bolje pripravljene in informirane o sovražniku. Za razliko od predhodne operacije je v tej sodelovalo precej več izvidniških in inženirskih enot. Tanki se tokrat niso spuščali v ulične boje, ampak so opravljali nalogo neposredne ognjene podpore posebnim jurišnim enotam, ki so čistile mesto. »Rusija je v tej operaciji uporabila precej kakovostnejše enote, kar je omogočilo njeno hitrejšo izvedbo spričo težavnih uličnih bojev,« pravi študija.
»Ruski komandosi so se bolje pripravili na naravo uličnega boja in pravilneje ocenili sovražnikove zmogljivosti. Poveljniki jurišnih enot so imeli večjo samostojnost in to izkoristili za krajše taktične premore, v katerih so podrobneje preučevali zemljevide in tamkajšnjo infrastrukturo.«
Po dveh mesecih bojev so čečenske enote zapustile mesto in se v roku dveh let popolnoma umaknile iz regije. Rusija je prevzela nadzor nad gorskimi predeli, s čimer so bili skrajneži, ki so ostali v mestih, odrezani in prisiljeni v globoko ilegalo. V naslednji fazi protiteroristične operacije so s sodelovanjem obveščevalnih in posebnih enot postopoma uničili še zadnje posamezne skupine upornikov. Fronta se je tako pomaknila v visoke kavkaške gore in temne gozdove, kjer so odslej nalogo opravljali pripadniki lokalnih enot notranjega ministrstva (MVD).
Ameriška vojska je pazljivo preučila tudi spopade v Donecku v obdobju 2014-2015. Ta bitka se je odvijala med ukrajinskimi silami in »ukrajinskimi separatisti ob pomoči ruskih posebnih enot,« piše v študiji. Ameriški analitiki omenjeni spopad označujejo za jasen primer ruske strategije hibridnega vojskovanja na urbanih terenih. »Separatisti so iz Rusije dobili kakovostno optiko, težka oklepna sredstva, artilerijo in protizračna sredstva, ki so bistveno povečala bojne kapacitete separatistov iz Donbasa v primerjavi z regularno ukrajinsko vojsko,« pravi študija.
V okviru te bitke so se posebej težki spopadi odvijali okoli letališča v Donecku. Taktična uporaba manjših enot v omejenem prostoru letališkega terminala je pokazal, kakšne težave lahko nastanejo v sodobnem urbanem spopadu. Ukrajinska vojska je izkoristila vse možne prednosti, ki jih je nudila letališka infrastruktura. Na takšno taktiko braniteljev so skupine separatistov odgovorile z vse večjo uporabo tankov in drugih oklepnih sredstev, kar je privedlo do velike razlike v ognjeni moči, zaradi katere so separatisti na koncu zavzeli letališče.
Preostane nam, da počakamo na to, kako bodo ameriški analitiki sodobnega vojskovanja ocenili najnovejše izkušnje iz Sirije, kjer je bil nedvomno uporabljen ruski koncept boja v urbanih pogojih.
Do takrat pa preberite še:
Sirija: Kako je ruska tehnika pomagala pri prečkanju rek
Analiza: Zakaj je ruska vojaška operacija v Siriji navdušila francoskega polkovnika?