»Uporaba strelnega orožja v sklopu robotiziranih platform je še naprej pod izključnim nadzorom človeka-operaterja in ne stroja. Mislim, da bo tako še dolgo. Ne verjamem, da je prenos omenjene funkcije na robotsko tehniko enak odpiranju Pandorine skrinjice,« je izjavil Ostapčuk.
Poudaril je, da je bilo veliko incidentov zaradi nereguliranega dela bojnih robotov v tujini, kar je v glavnem povezano z napakami v programiranju. »Pri konkurenci obstaja zelo veliko število 'vstaj'. Napake v programiranju lahko pripeljejo do tega, da robot postane nevaren za človeka. Bog ne daj, da začne streljati v napačno smer ali gre na nekoga, na kogar ne bi smel. Pri robotih družine Ural so varnostni ukrepi za takšne primere in teh je veliko, saj smo prepričani, da so takšne situacije zelo nevarne,« govori Ostapčuk.
Družina bojnih robotov Uran vključuje stroj za odstranjevanje min na daljinsko upravljanje Uran-6, ki je bil uspešno preizkušen v Čečeniji in Ingušetiji, zdaj pa obratuje v Siriji. Prav tako vanjo spada robot Uran-14 za gašenje požarov. Tu je tudi bojni stroj Uran-9, ki lahko odvisno od naloge postavlja protitankovske vodene rakete, top s kalibrom 30 mm, mitraljez in reaktivne metalce ognja. Vsi »Urani« imajo daljinsko upravljanje, zaprte komunikacijske kanale z dometom delovanja do štirih kilometrov. Možnost za prestrezanje pri upravljanju je izključena.