Vse do konca 19. stoletja so bili virusi in bakterije glavni povzročitelji smrti. V predprejšnjem stoletju pa so se pojavila tudi cepiva in veda imunologija, zato se je težava prenesla s področja mistike na področje znanosti in nato v organizacijo zdravljenja.
Črne koze
Črne koze so bolezen, ki jo je človeštvo uspelo popolnoma izkoreniniti. Hindujci so že v 8. stoletju ugotovili, da človek za črnimi kozami zboli le enkrat, nato pa razvije odpornost. Ti so odkrili tudi variolacijo, namerno prenašanje lažje oblike okužbe z bolnih na zdrave ljudi, kar pa je bilo precej nevarno, saj je pri tem umrlo veliko ljudi.
Angleški zdravnik Edward Jenner je leta 1796 okužil 8-letnega dečka s "kravjimi kozami", ki se prenašajo s krav na ljudi in niso nevarne za življenje. Nato je poskušal dečka okužiti še s črnimi kozami, a poskus na srečo ni uspel. Takrat se je začelo izkoreninjanje te bolezni.
Končni načrt uničevanja črnih koz na svetu so pripravili sovjetski zdravniki, leta 1967 pa ga je sprejela tudi skupščina Svetovne zdravstvene organizacije. To je bil nezamisljiv uspeh ZSSR.
Prva faza je bila najenostavnejša, a tudi najdražja: potrebno je bilo cepiti čim več ljudi. V drugi fazi je bilo potrebno odkriti in odstraniti posamezna žarišča bolezni in se prepričati, da med milijardami ljudi, ki živijo na Zemlji, nihče več nima črnih koz. Operacijo odkrivanja bolnikov so izvedli v vsakem kotičku planeta. Iskali so iglo v kopici sena.
Zadnji primer okužbe s črnimi kozami iz naravnega žarišča so zabeležili 22. oktobra 1977 v mestu Marka v južnem delu Somalije, 8. maja 1980 pa so na 33. skupščini Svetovne zdravstvene organizacije uradno objavili, da so črne koze popolnoma izkoreninjene.
Danes žive viruse hranijo le v dveh laboratorijih. Eden je v Rusiji, drugi v ZDA. Vprašanje uničenja virusov še ni bilo rešeno.
Kuga
Naš planet je doživel tri pandemije kuge: Justinijanovo v letih 551-580, črno smrt med 1346 in 1353 ter pandemijo konec 19. in v začetku 20. stoletja. Proti tej bolezni so se ljudje borili s pomočjo karanten in razkuževanjem prostorov s fenolom (karbolna kislina).
Prvo cepljenje je konec 19. stoletja izvedel znanstvenik Vladimir Havkin iz Odese. Na desetine milijonov odmerkov Havkinovega cepiva so uporabljali po celem svetu vse do 40. letih prejšnjega stoletja. Za razliko od cepiva proti črnim kozam to ni moglo izkoreniniti bolezni, je pa vplivalo na zmanjšanje smrtnosti.
Pravo zdravljenje se je začelo šele po drugi svetovni vojni, ko so sovjetski zdravniki proti kugi v Mandžuriji v letih 1945-1947 uporabili ravnokar odkriti streptomicin. Zatem več desetletij niso beležili epidemij ali večjih žarišč te bolezni, čeprav še vedno beležijo posamezne slučaje okužbe.
Kolera
Resnejše zdravljenje kolere je omogočil šele pojav antibiotikov, že leta 1892 pa je prej omenjeni ruski znanstvenik Vladimir Havkin v Parizu izdelal cepivo iz mrtvih bakterij.
Cepivo je testiral na sebi in treh prijateljih. Ko je odkritje odobril znani francoski mikrobiolog Louis Pasteur, je Havkin odšel v Indijo in tam leta 1895 objavil poročilo o 42 tisoč cepljenih ljudeh ter o zmanjšanju smrtnosti za 72%. V Mumbaju danes obstaja inštitut, ki nosijo njegovo ime, Svetovna zdravstvena organizacija pa še danes priporoča novo generacijo njegovega cepiva kot glavno sredstvo proti koleri na žariščih te bolezni.
Otroška paraliza
Pred 20. stoletjem ni bilo resnih epidemij te bolezni. Razlog je v tem, da se v slabše razvitih državah otroci okužijo kmalu po rojstvu, istočasno pa z materinim mlekom dobijo protitelesa za to bolezen. V razvitejših državah je higiena na visokem nivoju, zato so začeli ljudje zbolevati šele v pozni starosti, ko je zaščita, ki so jo prejeli ob rojstvu, že popustila.
V ZDA je v času epidemije leta 1921 zbolel tudi bodoči predsednik Roosevelt, zaradi česar je ostal invalid. Ravno z njegovo boleznijo je povezan začetek boja proti otroški paralizi. Svoj denar je vlagal v raziskave in klinike, njegova priljubljenost med ljudmi pa mu je omogočila, da je v 30. letih zbral na milijone dolarjev za virologijo.
V Sovjetski zvezi so otroško paralizo izkoreninili v letih 1959-1961, ko so cepili 90 milijonov otrok različne starosti. Od takrat so s pomočjo enakih cepiv so bolezen izkoreninili po celem svetu. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1988 sprejela program boja proti bolezni in do leta 2011 so število obolelih zmanjšali s 350 tisoč na manj kot 2 tisoč letno. Sprejet je tudi program popolnega uničenja bolezni.
Tekst je bil v ruščini prvič objavljen na portalu Russkij reportjor.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Ruski zdravniki danes razvijajo cepiva proti raku. Preberite več o njihovem boju proti tej bolezni.