Vodja komiteja Sveta federacije za vprašanja obrambe in varnosti, nekdanji poveljnik zračno-vesoljskih sil, general-polkovnik Viktor Bondarjov, je nedavno sporočil, da bosta nadzvočna protiladijska raketa Cirkon in raketa Skif kmalu postali del arzenala ruske vojske.
Bondarjov je opomnil, da se pričakuje resen razvoj ruske vojske v tehnološkem smislu in da lahko v naslednjih 10 letih pričakujemo številne novosti. Te se bodo osredotočile predvsem na glavni projekt novega lovca-prestreznika, sledi projekt novih modelov udarnih brezpilotnih letal ter nove generacije visoko-natančnih bomb in raket. Strokovno javnost pa najbolj zanima perspektivna balistična raketa Skif.
Tako Cirkon kot Skif sta namenjeni za opremo ruskih pomorskih in strateških jedrskih sil. Projekt Skif je v strateškem smislu precej bolj resno orožje, saj gre za raketo, ki lahko nosi jedrske bojne glave. V razvojni ekipi se nahajajo znanstveno-raziskovalni strokovnjaki znanega ruskega podjetja, ki je specializirano za pomorsko orožje CKB Rubin in Državnega raketnega centra iz mesta Mijas, ki se specializiran za izdelavo raketno-vesoljske tehnologije. Inženirji iz podjetja Rubin so razvili podvodno platformo oziroma raketni kontejner za varno hrambo rakete, skupina iz Mijasa pa je razvila celotno raketo.
Obstajajo govorice, da se je testiranje te rakete začelo že leta 2008. Kje naj bi se to zgodilo, ne ve nihče. Že leta 2013 je bila raketa vključena v proces zahtevnih tehničnih preizkusov, ki se običajno opravijo pred uvedbo v oborožitev. Točnih podatkov, ali je Skif že del postal del operativne oborožitve, še nimamo.
V svojem bistvu sama raketa Skif ni nič posebnega z konstrukcijskega vidika. Najverjetneje gre za modifikacijo rakete Sineva ali Lajner, ki so prav tako nastale v Mijasu. Možno je tudi, da so kot osnovo uporabili najnovejšo podvodno raketo Bulava.
Osnovni konstrukcijski problem je bil, kako izdelati podvodno platformo za to raketo. Kontejner mora imeti takšne lastnosti, da lahko izjemno zapleten in zelo občutljiv mehanizem ostane v morskih globinah več desetletij. Drugi problem pa je povezan z uporabnostjo rakete. Platforma mora namreč zagotoviti 24-urno bojno dežurstvo za več let brez kakršnega koli tehničnega vzdrževanja. Že zgolj ti dve lastnosti govorita o tem, kakšnega inovativnega konstruktorskega podviga so se lotili znanstveniki iz CKB Rubin.
Težavo popolne tajnosti lokacije, kjer se bosta nahajala omenjeni kontejner in raketa, so rešili povsem preprosto. Podmornica, ki prevaža kontejner z raketo, pripluje do določene točke pod vodo, kjer kontejner spusti, da ta pade na dno. Za to ne potrebujejo nikakršnih dodatnih montažnih del. Pri pripravah ukazov za izstrelitev rakete se kontejner postavi navpično in pripravi raketo za start. Nato se oddvoji od morskega dna in se premika k vodni gladini. Ko doseže globino 50 metrov, se raketa izstreli tako, da se vključi pospeševalnik na trdno gorivo, ki raketi zagotovi, da v stabilnih pogojih zapusti vodno površino.
Vemo tudi, da nameščanje teh raket zagotovo ne bo potekalo v bližini teritorialnih voda pogojnega sovražnika, saj to ne zagotavlja varnosti z vidika tajnosti, ker se v takšnih pogojih vstopa v območje protipodmorniške obrambe. Tu je tudi še vedno veljaven meddržavni sporazum, podpisan leta 1970, ki prepoveduje nameščanje jedrskega orožja 20 km stran od morske obale. Pričakujemo lahko, da bo podvodno območje Arktike postalo strateška točka za nameščanje večjega števila teh raket. Preprosteje rečeno, preko Arktike poteka najkrajši raketni koridor.