Taktika uporabe sodobnih letalskih sil

Slobodan Đukić
Eskadrilja lovcev-bombnikov se spušča nizko proti cilju z maksimalnim izkoristkom reliefa terena. Posadka preklopi na "tihi režim" in ugasne komunikacijske naprave. Bližajo se območju, ki ga pokriva sovražnikova protiletalska obramba. Zdaj nič ne sme zmotiti momenta presenečenja ...

Nekaj minut po vstopu v območje, ki ga pokriva protizračna obramba indikatorji v kabini letala zaznajo radarsko sevanje. Jurišna eskadrilja odkriva položaje sovražnih radarjev in označuje cilje. Kdo bo prvi izstrelil raketo, ta bo zmagal. Boj s sodobnimi sistemi protizračne obrambe je velik zalogaj tudi za najštevilčnejše in najkakovostnejše zračne sile na svetu. Vendar se tudi pri sistemih zračne obrambe, ki na prvi pogled izgledajo neprebojni, zmeraj najde kakšna šibka točka. Tokrat bomo predstavili osnovna taktična načela po katerih se ravnajo piloti sodobnega lovsko-bombniškega in jurišnega letalstva, da prebijejo zračno obrambo nasprotnika. Pogovarjali smo se z izkušenim pilotom in analitikom za portal RIA Novosti, generalmajorjem Vladimirjem Popovom.

Kačje vijuganje


V neposrednem spopadu z enotami protizračne obrambe se letalstvo nahaja v podrejenem položaju. Da bi uničili obrambne sisteme, jih morajo jurišniki in bombniki najprej odkriti, določiti koordinate in se jim približati na razdaljo, ki je v dometu njihovih raket zrak-zemlja. Kopenski radarski sistemi lahko na drugi strani odkrivajo nasprotnikova letala brez večjega napora.


»Za preboj nasprotnikove protizračne obrambe ne obstaja univerzalna taktika, ki bi bila učinkovita v vseh okoliščinah. Vse je odvisno od situacije,« pravi Popov, ki je tudi sam nekdanji pilotski as, ki je pilotiral taktičnega bombnika Su-24. Po njegovih besedah je treba imeti v mislih vse glavne podatke o kvantiteti in kakovosti nasprotnikove protiletalske obrambe, kot tudi specifike bojišča na katerem se izvaja operacija.


Vzemimo na primer nalogo, ki zahteva zračni napad na del sovražne fronte, ki je okrepljena s sodobnim protizračnim sistemom. Radarji z različnimi dosegi svoje cilje vidijo različno, za odkrivanje bombnikov pa je potrebno, da letala letijo na velikih višinah. Nižje kot bombnik leti, težje ga je zaznati z radarjem, zato je približevanje sovražnikovim položajem v nizkem letu eno od glavnih načel udarnega letalstva.

»V idealnih razmerah se višina leta giblje med 50 in 300 metri. Topografija terena je v tem primeru naš zaveznik, saj naravne in umetne ovire, kot so neraven teren, zgradbe, gozdovi, hribi, klanci in celo nizka oblačnost povzročajo motnje v detekciji radarja. Da se sovražnika še bolj zmede, morajo letala uporabljati sredstva za elektronsko motenje, ki dodatno otežijo odkrivanje in lociranje zračnih ciljev. Poleg nizkega leta in uporabe motilnih sredstev je pomembna tudi hitrost križarjenja, ki ne sme biti nižja od 1.000 km/h. Izredno pomembna je tudi »oblika« poti leta, ki mora biti čim bolj vijugasta, ne premočrtna. Spominjati mora na gibanje kače,« pravi Popov.


Zakaj je to pomembno?


»Če nasprotnikov radar kljub vsem manevrom nekako uspe zaznati odsev letala, ga isti trenutek preklopi na avtomatsko sledenje in začne delati izračune za sestrelitev. Če letalo intenzivno manevrira, se signal stalno izgublja, kar se na radarju kaže tako, kot da letalo neprestano »vstopa in izstopa« iz cone kritja. To je za protizračno obrambo izredno moteč faktor, ki je velikega pomena za uspeh udarnega letalstva,« še poudari generalmajor.

Oslepi in uniči


Letalo je najbolj ranljivo v trenutku, ko vstopi v cono napada. Na majhni razdalji do cilja je zelo težko izvajati taktične manevre, saj je treba cilj najprej odkriti, locirati in nanj precizno usmeriti bojna sredstva (rakete zrak-zemlja). Po besedah Popova so cilji v primeru predhodne izvidnice znani vnaprej: »Vse signale, ki so v tistem trenutku usmerjeni proti nam, vidimo.« Elektronski indikatorji v letalih zaznavajo radarske signale in jih prikazujejo na ekranu v kabini. Točno vidimo kje se nahajajo, koliko so od nas oddaljeni in tudi v kakšnem režimu delovanja se nahajajo. Funkcija indikatorjev je opozarjanje pilota na to, da je letalo zaznano. V tem trenutku mora pilot izvesti vse postopke, da se izogne sovražnikovim raketam in vidljivosti radarja. Nevtraliziranje odkritega sovražnikovega položaja je v tem primeru drugorazrednega pomena. Ta točka pride na vrsto šele, ko se pilot uspešno izogne neposredni nevarnosti. Kar se tiče artilerijskih sistemov, ki so opremljeni s protizračnim orožjem, zavoljo njih pilotom nadzvočnih letal ni treba posebej skrbeti, saj so učinkoviti v glavnem proti helikopterjem in manevrirnim raketam, ki ne dosegajo hitrosti zvoka.


Prioritetni cilj udarne skupine so sovražnikovi radarji. Brez njih so vse sredstva protizračne obrambe »slepa« in zato praktično neuporabna. Funkcija radarskih postaj pa je ravno usmeriti rakete na zračne objekte, zato predstavljajo glavni cilj, uničenje katerega je osnovna predpostavka za uspeh operacije. Drugi zelo pomemben cilj so lansirne enote, ki so opremljene z raketami. Naloga letal je, da povzročijo kar se da veliko škode in zmede v organizaciji protizračnega sistema in tako ustvarijo prostor na fronti skozi katerega lahko nato vstopi glavnina zračnih sil.


»Prvemu ešelonu letalstva, ki prebije sovražnikovo obrambo sledijo eskadrilje jurišnikov, ki to odprtino v obrambi nato širijo,« razloži Vladimir Popov. Nato se napada smeri, kamor sovražnik po preboju svoje obrambe začne premeščati svoje sile. Takrat v boj vstopijo jurišni helikopterji, ki so zelo učinkoviti proti taktičnim ciljem in ognjenim položajem, ki se niso znašli na seznamu ciljev glavnine zračnih udarnih sil.


Te operacije se morajo izvesti drzno, odločno in organizirano. Cilj je, da se v mejah mogočega maksimalno zlomi nasprotnikovo protizračno obrambo in na bojišče uvede desantne enote ter s tem prične z naslednjo kombinirano zračno-kopensko fazo.


V okviru zračnih sil ruske vojske so takšni scenariji del rednega programa usposabljanja bodočih vojaških pilotov. Posadke taktičnih bombnikov, lovcev in jurišnikov morajo iti čez zelo zahtevno usposabljanje. Cikli priprav se izvajajo na treh različnih višinah – nizkih, srednjih in visokih.


Preboj protizračnega »obzidja« je ena od najbolj kompleksnih in tveganih nalog, ki jih lahko dobi pilot bojnega letala, od njegovega končnega uspeha ali neuspeha je lahko odvisna usoda celotnega vojaškega konflikta.

O Su-24 z ljubkovalnim vzdevkom »račka«, si lahko preberete tukaj.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke