Volkovi so precej manj krvoločna bitja, kot se jih predstavlja.
Global Look PressSovjetski etolog Jason Badridze je tekom 70. let preživel dve leti v volčjem tropu. Skupaj z volkovi je odhajal na lov in istočasno opravljal skrajno nenavadne raziskave.
"Počutil sem se kot eden izmed njih," je v smehu dejal sovjetski (in gruzijski) etolog Jason Badridze v intervjuju, ko so ga vprašali, kako se je počutil med lovom na jelene s krdelom volkov. Ta znanstvenik je med leti 1974 in 1976 živel z volkovi. Jedel je in spal skupaj z njimi. V njegovem prvem krdelu je bilo šest volkov, nato pa se je spoznal še z drugimi skupinami.
Vse se je začelo v rani mladosti v Gruziji, ko ga je oče nekoč odpeljal v gozd. »Ko sem slišal tuljenje volkov, se je v moji duši nekaj premaknilo,« je povedal Bardridze. Po tem doživljaju je že vedel, kaj bo postal in kaj bo preučeval.
Jason Badridze (roj. 1944) živi in dela v Gruziji. Preučevanje volkov je njegovo življenjsko delo, ki ga opravlja že od 70. let naprej.
Etologi so znanstveniki, ki preučujejo obnašanje živali. Sovjetski znanstveniki še v 70. letih niso vedeli skoraj nič o volkovih in divjini nasploh. Znanstvenih publikacij je bilo malo, prebivalci sovjetske Gruzije pa so volkove v glavnem lovili in iztrebljali. Ko je Badridze diplomiral iz biologije, se je odločil na tem področju nekaj spremeniti. Svoje raziskave je opravljal v tajnosti.
Odšel je v Boržomske planine in tam našel krdelo, ki je živelo na območju 100 kvadratnih kilometrov. Badridze pravi, da je tamkajšnjim lovcem plačal, da bi volkove pustili pri miru in jih ne streljali. Obenem jim je še "zagrozil, da jih bo pretepel, če se ne bodo držali dogovora".
Kako lahko človek sploh komunicira s divjim plenilcem? Naloga je bila izredno težka, tudi za človeka, kot je Badridze, ki je bil sam lovec in je dobro vedel, kako več mesecev preživeti globoko v gozdu. »Edini način je bil, da jih počasi navadim na svojo prisotnost,« je povedal novinarjem.
Za dosego tega je potreboval štiri mesece. Previdno je sledil volkovom po njihovih sledeh, a brez da bi vzpostavil z njimi neposreden stik. Nato je začel za seboj puščati kose oblačil, ki jih je nosil. Volkovi so se tkanini najprej izogibali, nato pa se sčasoma privadili na njen vonj. Ko se je krdelo navadilo na Badridzejev vonj in prisotnost, je sledil naslednji in najbolj nevaren korak – vzpostaviti neposreden stik.
Badridze se dobro spominja svojega prvega srečanja z odraslim volkom iz oči v oči na razdalji petih metrov: "Slabo minuto me je gledal neposredno v oči, kar se je zdelo kot cela večnost. Nato je povohal in pokazal zobe, vendar se je na koncu vrnil k svojemu tovarišu, s katerim sta odšla nazaj v gozd," se spominja.
Znanstvenik je nato nekaj časa stal kot vkopan. Danes se sicer ne spomni, kako dolgo je to trajalo, vendar je v tistem trenutku dojel, da je kontakt končno vzpostavljen in da so ga volkovi prepoznali ter sprejeli v svojo bližino.
Badridze pravi, da so bili odnosi v volčjem krdelu zelo topli in pristni.
Global Look PressV krdelu sta bila dva odrasla volka (par), njuni trije mladiči in še en starejši volk, ki je bil vodja krdela. Kmalu po prvem stiku so volkovi Badridzeja sprejeli medse in lahko je spal blizu njihovega brloga.
Znanstvenik je krdelo spremljal povsod. Ko so volkovi tekli, je tekel tudi on. Sicer je malo zaostajal, vendar ne preveč, saj je bil v dobri fizični formi. Krdelo ga je tudi pozivalo, naj sodeluje v lovu in mnogokrat je z njimi dejansko lovil. Seveda jelenov ni ubijal – to je bilo delo za odraslega volka, vendar je skupaj z mladiči pomagal v gonji.
Volkovi so svoj plen z njim rade volje delili. Seveda on ni jedel surovega mesa – svoj del je odnesel čez potok in ga spekel na ognju. Poleg tega se je v glavnem prehranjeval s kruhom in mesnim narezkom. "Še danes sovražim ta mesni narezek. Ne morem ga niti pogledati," pove Badridze v smehu.
Volkovi so Badridzeja celo rešili pred napadom medveda.
Global Look PressTekom večmesečnega življenje z volkovi, pri čemer je živel z različnimi krdeli, je Badridze spoznal mnogo o njihovem obnašanju, v kar je bilo treba vložiti ogromno truda. Volkovi so bili do njega neverjetno zaščitniški, saj so ga sprejeli za svojega in ga celo branili pred medvedi.
"Nekoč smo se utrujeni vračali z neuspešnega lova. Sedel sem na velikem kamnu, v bližini pa je spal medved. Nenadoma se je pojavil in začel lomastiti proti meni. Volkovi so slišali njegove korake, prihiteli in ga napadli, čeprav bi lahko medved z enim udarcem ubil vsakega izmed njih," razlaga Badridze.
Badridze pravi, da so volkovi precej manj agresivni od ljudi in da uporabljajo več logike od ljudi.
Global Look PressBadridze je ostal zvest svojim divjim prijateljem. Še vedno mu je dobro znan "jezik" tuljenja in renčanja. Kasneje, ko se je vrnil v »civilizacijo«, je bilo omenjeno krdelo sicer žal iztrebljeno, znanstvenik pa še zmeraj dela z volkovi in že več desetletij poskuša obnoviti to živalsko vrsto v Gruziji.
Od lovcev je celo prevzel volčje mladiče, jih gojil v brlogu in jih učil življenja v divjini, na kar jih je izpustil na prostost. Skupno je tako vzgojil kar 22 volkov. Še pomembneje od vzgoje samih živali pa je verjetno njegov doprinos k osveščanju ljudi o naravi in obnašanju volkov, kar še zmeraj počne. S svojim pristopom je marsikje uspel ovreči na pol mitološko predstavo o volku kot o krvoločni zveri.
"Menim, da so ljudje izredno surova bitja. Samo ljudje uživajo v agresiji. Za druge vrste je agresija isto kot strah. Ljudje svoje slabe lastnosti projektirajo na živali," je še zaključil Badridze.
Po "volčjem možu" iz Kavkaza spoznajte še "gozdnega moža" iz Sibirije.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
