Življenje v koči sredi tajge: Delo gozdnega čuvaja v narodnem parku

Genadij Kvitvevič

Genadij Kvitvevič

Ivan Zujkov
Nacionalni park Stolbi blizu Krasnojarska 4.000 km od Moskve vsako leto obišče 200.000 turistov. Obisku pa je namenjen samo del parka, preostalo območje je popolna divjina, ki jo čuvajo gozdarji, ki tam tudi živijo. Zanje park predstavlja delovno mesto, za »gozdnega moža« Genadija Kvitveviča pa je to postal dom v katerem prebiva že 40 let.

Lesena hiška, mačka in peč

Vozimo se skozi gost zimzelen gozd. Genadijeva koča se nahaja na meji Krasnojarskega območja in varovane cone Bazajske lokalne gozdne uprave. Tukaj ni nobenega sluha o mestnem vrvežu, povsod naokoli je samo tajga.
Genadij ima tukaj lepo in dobro zgrajeno leseno kočo. V bližini so pomožne zgradbe, skrbno zložena drva in veliki psi, ki so ob prihodu gostov na povodcu. V koči zraven bele peči poležava pegasta mačka in uživa v toploti, na steni pa visijo fotografije Genadijeve družine in živali, ki jih je »ulovil« z gozdnimi kamerami. Sredi ptic in raznih živali lahko vidimo medvedko s tremi mladički, mršavega volka, opreznega risa in močnega losa. Živali na fotografijah delujejo kot da pripadajo eni veliki gozdni družini.

Genadij je v rezervat prišel leta 1975. Kot mladenič je živel v mestu in delal v tovarni, kjer je bil režim dela strog in v skladu s socialističnim petletnim planom, ki ga je »bilo treba izpolniti v štirih letih«. Genadiju ta način življenja ni odgovarjal, zato se je odločil, da ga bo popolnoma spremenil. Gozdovi so mu od nekdaj bili domači, saj je tja redno zahajal s prijatelji.

»Že v otroštvu sem bil vezan na zemljo,« pravi. »V koči je bila tišina, zunaj pa je padal droben sneg«. V 70. letih so gozdni čuvaji dobivali v upravo koče s pomožnimi objekti v katerih so lahko gojili živino in drobnico. Na razpolago je imel travnike za košnjo, za kurjavo pa si je nabral drva iz okoliških gozdov. Imel je tudi leseno parno banjo. Vsak gozdni čuvaj je dobil tudi konja ali motocikel za opravljanje obhodov po prostranem območju. Ko nekdo pride na delo v naravni rezervat kmalu postane jasno, ali bo zdržal ali ne. Če poleti ni ničesar posadil in za zimo ni nasekal drv, ampak samo grizljal semena in lovil ribe, je to pomenilo, da ne bo zmogel obstati. Gozdni čuvaj mora umeti delati vse; znati mora upravljati tako z živalmi kot tudi z mehanizacijo.

Genadij v rezervatu dela že preko 40 let. Je glavni upravitelj gozdnih kamer s katerimi opazuje živali, ki jih je rezervat dobil pred 4 leti. Iz omare vzame debel fascikel z barvnimi fotografijami, ki predstavlja njegovo najljubšo zbirko. V arhivu rezervata je sicer več kot 100.000 Genadijevih fotografij. Serija z naslovom »kopališče« je posvečena kraju, kamor prihajajo vse živali, ki živijo v tajgi: mrki medvedi, lisice, losi, srne, progaste veverice in ostale živali.

»Lansko leto je tja prišla medvedka z mladički. Odhlačala je v vodo, medvedki pa ne, saj so se bali. Letos je na isto mesto prišla druga medvedka, prav tako z mladiči, ki pa so tokrat takoj poskakali v vodo in se kopali skupaj z mamo. Kaj menite, zakaj je tako?« nas vpraša Genadij, medtem ko gledamo fotografije.

S fotografom poskušava podati neke odgovore, vendar niti en ni bil prepričljiv. Nato je čuvaj kar sam odgovoril: »Prva medvedka je svoje mladiče skotila na neki planini, kjer so tudi preživeli prvo leto svojega življenja. Druga pa je mladiče na svet prinesla tukaj v gozdu, kjer so celo poletje hodili preko reke Kaltat, tako da je zanje voda predstavljala naravno okolje.«

Sprehod po zasneženi stezi

Nato smo zapustili kočo, da bi se malo sprehodili skozi gozd.

»Ali vam psi pomagajo čuvati hišo?« vprašam Genadija, medtem ko poslušam pse, kako lajajo in si obuvam škornje (v gozdu so snežni zameti globoki tudi do pol metra in več).

»Kakor kdaj. Nekoč je pes ponoči precej lajal, vendar ne kot običajno,« pravi čuvaj. »Šel sem pogledati, kaj se dogaja, pa sem v mraku opazil nekaj velikega. Pomislil sem, da gre za ponija iz sosednje kmetije, vendar ni imel kopit. V tem trenutku … Veste, tisti občutek, ko se ti življenje odvrti pred očmi v eni sekundi? To se je zgodilo meni, ko sem ugotovil, da pred mano stoji medved. Zaploskal sem s dlanmi in nato je na srečo odšel. Zjutraj sem videl, da je medved pregazil ves vrt in prečkal reko. Pes v takih trenutkih ne more kaj dosti pomagati ...«

Genadij Kvitvevič

Zunaj je najprej rahlo snežilo, nato pa vse močneje. Oddaljena drevesa se niso več dobro videla, Genadij pa je kljub temu hodil hitro, samozavestno, brez strahu pred snežnim metežem, kateremu smo bili priča.

»Genadij, katero hišo pa imate za svoj dom?«

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

»Težko rečem,« odgovori po daljšem molku. »Vse pogosteje imam v mislih dve hiši. Prva je babičina, kjer so živeli moji starši. To je bila velika podeželska hiša. Tam smo imeli rusko peč v kateri je babica pekla kruh, mi otroci pa smo na njej spali. Ta hiša je bila vsem ljuba. Zato sem proti življenju v velikih mestih. Ta ljudi ne povezujejo. Zdaj sem tukaj na posestvu nacionalnega parka, vendar je moja koča le začasno »pristanišče«, saj me bolj navdušuje gozd. Ko hodim po njemu se počutim v svojem elementu, kot pravijo. Za mene dom ni nekaj, kar ima streho.«


Vrnemo se v udobno zavetje koče, kjer je tiho kot v okoliškem gozdu. Genadij nam pripravi čaj in na mizo prinese sladkarije, ponev s klobaso in zavitkom. Vprašam ga, zakaj se je sploh odločil, da živi tukaj.

»Intuicija mi je govorila, da moram opravljati to delo. Brez tega ne bi bil miren. Imel sem sicer nekaj idej o tem, kako bi lahko živel, vendar ko ti intuicija nekaj govori, ne smeš bežati od sebe, ampak moraš postati na to pozoren in upoštevati.«

Na drugi strani prostrane Rusije pa se nahaja najmanjši narodni park v državi, kjer je narava popolnoma drugačna.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: