Največje sipine v Evropi se nahajajo v najmanjšem nacionalnem parku Rusije - na Krušski ožini, ki jo lahko tuji turisti tri dni raziskujejo brez ruske vize. Sipine so visoke kot stolpnice, borovi gozdovi so nepopisno lepi, baltske plaže pa so dolge nekaj kilometrov. Vse to privlači skoraj milijon turistov letno.
Center za obiskovalce nacionalnega parka Krušska ožina se nahaja v nadstropni zgradbi, obkroženi z zelenjem - navadni pušpan, ciprese, gorski bor in navadna bodika . Rastline izvirajo iz različnih celin in niso značilne za baltsko riviero. Ljudmila Poplavska, vodja znanstvenega oddelka nacionalnega parka, pravi: "Naša glavna naloga je, da ohranjamo te prizore. Na prvi pogled so divji, vendar jih je ustvarila ruska roka."
Peščeni polotok ima obliko ozke sablje in je dolg skoraj 100 km. Med seboj ločuje sladkovodni Krušski zaliv od slanega Baltskega morja. Pred 500 leti so bili na njem hrastovi in gabrovi gozdovi, v katere so pogosto prihajali pruski kralji na lov. Tukajšnja drevesa so požigali, da bi iz njega izdelovali oglje, zato se je že v 18. stoletju zelen polotok spremenil v puščavo. Listnati gozdovi so bili žrtvovani zaradi industrijske revolucije, ki je potrebovala več goriva.
Obale so ostale brez zaščite korenin in so začele erodirati. Morje je spiralo plodna tla in na to mesto naplavilo na tone peska, vetrovi, ki na ožini stalno pihajo, pa so ga raznesli na desetine kilometrov proč. Tako so se oblikovale krušske sipine, visoke tudi do 70 metrov, ki so danes glavna turistična znamenitost nacionalnega parka
Efa je ena od najpriljubljenejših kruških sipin. Do njenega vrha vodi steza iz desk, na vrhu pa se z deskami zaščiten tanek sloj trave.
V 19. stoletju je 13 ribiških vasi na ožini izginilo pod debelim slojem peska. Vas Morsko oz. Pilkopen, kot se je takrat imenovala, bi skoraj postala št. 14, če ne bi obstajal vzgajan gozd Franza Efe, ki je 80. letih 19. stoletja uporno in požrtvovalno sadil drevje v goli pesek. Eksperimentiral je z rastlinami, ki bi lahko rasle v peščenih tleh in obenem preživele hud mraz. Tako so na obale Baltika prišle cedra iz Arabskega polotoka, akacija iz Severne Amerike in alpski bor. Dve tretjini današnjega drevja in grmičevja na ožini je prinesene iz drugih območjih - njihovega naravnega okolja.
"Po drugi svetovni vojni so sovjetski gozdarski strokovnjaki nadaljevali z delom utrjevanja peščenih pobočij in so pri tem celo pretiravali," pripoveduje Poplavska. "Pesek, ki se prosto širi s pomočjo vetra, danes ne zavzema več kot 2% celotne površine Krušske ožine in ta površina se zmanjšuje. Prej je bilo potrebno reševati gozdove, zdaj pa sipine."
Površine z belim peskom, kjer ni prišlo do pogozdovanja, so razglašene za rezervat nacionalnega parka in so popolnoma zaprte za obiskovalce. Njihova višina pa se še naprej znižuje. "Na žalost ne moremo vsakemu turistu dodeliti oboroženega stražarja," potoži Poplavska. "Ko skupina turistov prečka vrh sipine, se ta lahko osipa in zdrsi v Krušski zaliv in tako bo v parku ena sipina manj."
Ozka asfaltna pot, ki preko ožine povezuje ruski Kaliningrad in litovsko Klajpedo, je med vikendi prepolna avtomobilov. Krušska ožina je za prebivalce Kaliningrada predvsem mesto, kjer so najboljše plaže.
Večina pa jih sem prihaja zaradi peščenih sipin, preko katerih je narejenih 6 pešpoti. Med sprehodom lahko vidite največje peščene sipine v Evropi in drevesa s štirih celin. Tu živjo tudi lisice, rakuni, divje svinje, jeleni in srne. Polotok se nahaja na selitveni poti ptic, zato tukaj mimo letno leti tudi nekaj milijonov ptic, okoli sto vrst pa tukaj tudi gnezdi.
Krušska ožina je bila leta 2000 tudi uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine kot kulturni spomenik, torej kot pokrajina, ustvarjena s človeško roko.
Kliknite tukaj in bolje spoznajte Kalinigrad oz. nekdanji Königsberg - mesto, ki ne obstaja več!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
