Ko se lokomotivam in vagonom življenjska doba izteče, se ti ločijo in odidejo v različne smeri. Prva možnost je častno mesto v železniškem muzeju, vendar tja pridejo le redki zanimivi primerki.
Druga bolj običajna rešitev pa je razstavitev vagonov in lokomotiv na dele. Spremenijo se v kup železa, ki ga najpogosteje predajo tovarnam. Tako stari vagoni sprostijo prostor za nove.
Čas, ki je potreben za demontažo enega vagona, je odvisen od njegovega tipa: za odprt vagon potrebujejo 1 uro, za tanker ali hladilnik pa 2 dni.
Najpogosteje stari vagoni končajo na depoju, na t. im. "pokopališčih".
V času druge svetovne vojne so takšna pokopališča dobro varovali. Pričakovali so, da bodo v primeru jedrske vojne in pomanjkanja elektrike parne lokomotive postale edino prevozno sredstvo železnic.
Po letu 1991 se je nacionalna strategija spremenila, danes pa Ruske železnice ta pokopališča še vedno jemljejo kot strateške objekte in hranijo parne lokomotive.
Na nekaterih pokopališčih lokomotive dobro vzdržujejo in jih lahko usposobijo za vožnjo v nekaj dneh. Na drugih pokopališčih parne lokomotive večno počivajo.
Obstajajo tudi takšne, ki se iz večnega počitka zbudijo in pokopališče zapustijo. Na primer, madžarska parna lokomotiva Mavag iz leta 1936 je bila dolgo časa na pokopališču v Permskem okraju, nato pa je končno postala ponos nekega uralskega muzeja.
Ne glede na to, da so pokopališča za vlake zaprta in dobro varovana območja, pa tatovi z vagonov jemljejo sloj za slojem.
Kliknite tukaj in preberite, kje svoja nebesa na Zemlji doživijo odslužene vesoljske ladje.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!