Jugoslovanska »kalašnikovka«: Kopija legende ali legendarna kopija?

Orožje ruskega/sovjetskega izvora je precej zaznamovalo vojske socialističnih držav na vzhodu in jugu Evrope po drugi svetovni vojni. V povojnem obdobju se je sovjetsko orožje hitro razširilo izven meja matične države in v roku nekaj let so se pojavile številne lokalne kopije oziroma predelave sovjetske vojaške tehnike. Nekatere države so bile pri tem uspešnejše od drugih.

Med orožjem, ki je bilo verjetno največkrat kopirano, je bil legendarni avtomat Kalašnikova AK-47. Zaradi zanesljivosti, praktičnosti in odpornosti je ta puška kmalu postala zelo priljubljena na skoraj vseh celinah sveta. Robustno kalašnikovko so kopirali v državah od Kitajske do Romunije, v poznih 60. letih pa so se za razvoj lastne izvedbe odločili tudi Jugoslovani.

Plod razvoja domačih orožarjev

Leta 1964 so pri tovarni orožja Zastava iz Kragujevca (SR Srbija) ustanovili lasten konstruktorski oddelek. Do takrat se je razvoj vsega jugoslovanskega orožja vršil na Vojaško-tehničnem inštitutu v Beogradu. Istega leta se je začel tudi razvoj avtomatske puške na osnovi licenčnega sistema Kalašnikova. V roku treh let je bila izdelana avtomatska puška kalibra 7.62x39 mm pod nazivom M67. Puška je bila proizvedena v dveh različicah (s fiksnim in preklopnim kopitom). Leta 1968 so orožarji pri Zastavi nadaljevali razvoj in zasnovali izboljšano verzijo domače »kalašnikovke«.

Dve leti zatem, leta 1970, je vodstvo jugoslovanske vojske dalo zeleno luč za serijsko proizvodnjo AP M70 (Automatska Puška Model 1970). M70A, različica s preklopnim kopitom, je postala standard jugoslovanske vojske. Slednja odločitev je povzročila, da je M70 verjetno edina družina avtomatskih pušk, kjer je proizvajalec izdelal več različic s preklopnim kot pa fiksnim kopitom.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Puška se je po razpadu skupne države ohranila v vojskah vseh nekdanjih jugoslovanskih republik kot primarno pehotno avtomatsko orožje skoraj vse do danes. Celo slovenska vojska, ki je kmalu po vstopu v NATO uvedla novo jurišno puško belgijske izdelave, je zaradi krčenja vojaškega proračuna pred dvema letoma oznanila ponovno obsežnejšo uporabo že skoraj odpisane M70. Razlog naj bi bilo relativno drago strelivo za belgijsko puško FN 2000.

Razlika je v detajlih

V čem pa je v bistvu razlika jugoslovanske »mlajše sestre« legendarne AK-47 in njene modernizacije AKM? Obe puški sta si na prvi pogled sila podobni, vendar ima jugoslovanska izvedba pomembno vizualno razliko v obliki treh namesto dveh odprtin za hlajenje na sprednjem delu puške.

Za razliko od AKM in ostalih izvedenk ima M70 možnost izstreljevanja tromblonskih min, zavoljo česar je spredaj nameščen tudi dodaten poklopni merek, ki ga originalna kalašnikovka nima. M70 se sicer ponaša z večjo kadenco (številom izstreljenih nabojev v minuti), nekoliko daljšim dometom ter višjo preciznostjo streljanja. M70AB tako lahko učinkovito doseže 500 m oddaljen cilj s hitrostjo krogle 720 m/s.

Jugoslovanska različica pa ima po drugi strani pomanjkljivost, ki ji različni uporabniki pripisujejo tudi različno stopnjo pomembnosti; gre za nekromirano cev, zaradi česar je M70 sicer natančnejša, vendar hkrati tudi bolj dovzetna za korozijo od sovjetskega originala in večine ostalih kopij. Iz dostopnih opisov uporabnikov s terena lahko sicer kmalu ugotovimo, da je življenjska doba in brezhibno delovanje M70 (tako kot pri večini strelnega orožja) odvisna od rednega vzdrževanja.

Iz Kragujevca v širni svet

Jugoslovanska »kalašnikovka« je zaslovela po vsem svetu – od Iraka do Mozambika in Nikaragve. Zaradi majhnih, a ne nepomembnih posodobitev je še danes ena najbolj cenjenih različic originala, sploh v Iraku, kjer je doživela celo nadaljnjo licenčno predelavo v ostrostrelsko puško z nazivom Tabuk.

Puška je bila uporabljena v mnogih konfliktih. Tekom državljanske vojne v SFR Jugoslaviji so jo uporabljale vse vpletene strani, med zalivsko vojno so se z njo borile iraške sile, kasneje pa so primerki te puške prišli v roke številnim milicam in oboroženim skupinam v Afriki ter sprtim stranem v libijski in aktualni sirski državljanski vojni.

Zastava M70 je pod nazivom O-PAP na voljo tudi za ameriški civilni trg in sodeč po ocenah ter analizah tamkajšnjih orožarskih zanesenjakov gre za izjemno priljubljeno različico avtomata na principu Kalašnikova.

Zastava oružje še danes proizvaja modernizirane različice avtomata M70, nekako po zgledu ruske vojaške industrije, ki vedno znova nadgrajuje in izpopolnjuje legendarni original. Nič torej ne kaže, da bi princip izdelave avtomatskega orožja, ki ga je zasnoval Mihail Kalašnikov v daljnih 40. letih, kaj kmalu postal zastarel.

Ste orožarski navdušenec/-ka in vas zanima, kako do kalašnikovke? Preberite v tem prispevku.