Prejšnji teden je v Sloveniji gostoval podpredsednik prestižne ruske Akademije za kozmonavtiko Ciolkovskega, Dmitrij Dragun. Njegov glavni cilj je bil podrobnejša seznanitev z idejami Dragana Živadinova, Dunje Zupančič, Mihe Turšiča in drugih sodelujočih v Projektu Noordung o izstrelitvi prvega evropskega umetniškega satelita, ki bi ga lahko izvedli v sodelovanju z rusko vesoljsko agencijo Roskosmos. Če se poglobimo v vsebino, vidimo, da gre za miselne tokove, ki imajo že stoletne korenine pri slovenskih in ruskih mislecih.
Umetniški satelit, o katerem je v preteklosti že bilo nekaj govora, je sestavni del kulturalizacije vesolja in Projekta Noordung. Za začetek samo omenimo, da bo satelit s svojim delovanjem in prenosom informacij na Zemljo pravzaprav posmrtno »obudil« prvo pokojno igralko iz kolektiva konkretne predstave, ki se bo na odru s pomočjo sodobne tehnologije »pridružila« živim soigralcem (malo podrobneje o tem v nadaljevanju).
Kulturalizacija vesolja in Projekt Noordung
Kulturalizacija vesolja pravzaprav predstavlja kulturno, miselno refleksijo človeka, obravnavo njegove dejavnosti in obnašanja v vesolju in pogojih breztežnosti, vpliva vesolja in breztežnosti nanj, na njegovo življenje in ustvarjanje. Koncept predvideva, da se umetnost v vesolju in pogojih breztežnosti razlikuje od tiste na Zemlji in bo proizvedla drugačne rezultate v roki z znanstvenimi in tehnološkimi iznajdbami, kar bo človeku nasploh odprlo nove perspektive mišljenja in spremenilo tudi »zemeljsko« umetnost (postgravitacijska umetnost).
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Projekt Noordung, poimenovan po slovenskem pionirju vesoljske znanosti Hermanu Potočniku Noordungu (avtor Problema vožnje po vesolju, ki je, mimogrede, vplival tako na ameriški kot sovjetski vesoljski program), se je začel leta 1995 s premiero predstave Noordung 1995:2045, ki temelji na delu Ljubezen in država (hrvaški dramatik Vladimir Stojisavljević) in se ponavlja na vsakih deset let (2005, 2015, 2025, 2035, 2045). Med posameznimi ponovitvami igralce iz prvotnega nastopa, ki medtem umrejo, nadomeščajo tehnološki nadomestki, ki med predstavo na odru izvajajo vlogo pokojne osebe.
Anže Rogelja
Znanost in umetnost z roko v roki
Pokojni igralci bodo na odru »oživeli« ravno s pomočjo umetniških satelitov, ki bodo imeli shranjene podatke o resničnem konkretnem posamezniku in določene z njim povezane algoritme. Istočasno bo na satelitu potekal določen znanstveni eksperiment, ki bo s svojim delovanjem zagnal določeni algoritem in s tem v gibanje pognal mehatrone, ki bodo na odru na Zemlji nadomeščali pokojne igralce – tako bodo tudi pokojni igralci igrali svoje vloge v predstavi, čeprav so že umrli. Napore bosta tako združili umetnost in znanost, ki obe še vedno ne znata odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja o svetu in našem obstoju.
Do zadnje predstave leta 2045 bo predvidoma v vesolju 14 umetniških satelitov (toliko je vseh igralcev v predstavi). Prvi satelit, ki bo hkrati umetniški znak, bo zaznamoval prvo zdaj že pokojno igralko – Mileno Grm.
Anže Rogelja
Močna navezanost na rusko kulturo
Zamisli so močno povezane z dognanji iz ruske kulture, saj izstrelitev satelita v navezavi na umetnost in čisto čutenje korenini že v mislih utemeljitelja suprematizma Kazimirja Maljeviča, prav tako je na splošno k idejam o človekovem osvajanju vesolja in premagovanju človekove smrtnosti veliko prispeval ruski kozmizem (Nikolaj Fjodorov idr.), medtem ko se izvajanje vlog mehatronov na odru sklada s pristopi biomehanike Vsevoloda Mejerholda, pomembnega ruskega teoretika gledališke umetnosti.
Anže Rogelja
Ker gre tukaj za močno navezanost na rusko kulturo in mišljenje, je za slovenski projekt še toliko bolj zanimivo potencialno sodelovanje z rusko vesoljsko agencijo Roskosmos, ki sedaj o predlogu zbira dodatna mnenja z več strani. Eno od mnenj bo prispevala prestižna Akademija za kozmonavtiko Ciolkovskega, ki v Rusiji združuje vodilne strokovnjake vesoljskih tehnologij in skrbi za promocijo kozmonavtike, strokovna srečanja, različne analize in študije na področju vesoljske znanosti po naročilu državne vesoljske agencije in podobno. Ime nosi po Konstantinu Ciolkovskemu, pionirju vesoljske znanosti v Rusiji, ki je konec 19. in v začetku 20. stoletja že razmišljal o plovilih v obliki (vesoljskih) raket z več stopnjami, računal nujno potrebno hitrost za uspešen polet rakete v orbito in pravilno pot za vračanje plovil na Zemljo, razmišljal je tudi o obliki modernih letal.
Ruski obisk v Ljubljani
Anže Rogelja
Anže Rogelja
Za boljšo seznanitev s projektom je Slovenijo prejšnji teden obiskal podpredsednik omenjene akademije Dmitrij Dragun, ki je v času obiska v Ljubljani Draganu Živadinovu tudi slovesno podelil medaljo v čast obletnici Jurija Gagarina. Program obiska je vključeval srečanja na Uradu predsednika Republike Slovenije, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) in Veleposlaništvu Ruske federacije v Sloveniji, pa tudi spoznavanje nekaterih slovenskih kulturnih ustanov in znamenitosti.
Zaenkrat kaže, da je po seznanitvi s projektom tudi predstavnik Akademije Ciolkovskega naklonjen ideji takšnega umetniškega satelita. Mogoče tudi zato, ker je v mladih letih sam med pisanjem doktorske disertacije iz strojništva v knjižnici sproti prepisoval še Maljeviča.
Rusija in Slovenija bosta tako morda v prihodnosti odprli novo poglavje in novo področje človekovega raziskovanja v vesolju. Čas pa bo pokazal, kakšen bo nadaljnji razvoj tega projekta in kulturalizacije vesolja nasploh.
Preberite še:
6 stvari, ki jih morda niste vedeli o Juriju Gagarinu
Prihodnost na Zemlji in v vesolju skozi oči Sovjetske zveze in ZDA