Sovjetski mobilni telefon iz davnega leta 1957: Zamujena priložnost?

YouTube
15 let pred Ameriko je sovjetski izumitelj Leonid Kuprijanovič uspešno preizkusil napravo za osebno rabo, ki je delovala podobno kot mobilni telefoni. Kako je deloval prenosni »radiofon« in zakaj Sovjetska zveza ni postala »pionirska« država na področju mobilne telefonije?

3. aprila 1973 je ameriški izumitelj in inženir Martin Cooper med hojo po središču Manhattna po mobilnem telefonu poklical svojega konkurenta. Klic z aparatom, ki je bil po izgledu in teži podoben opeki, splošno velja za začetek mobilne telefonije, Cooper pa je slavljen kot tisti, ki je človeštvu prvi ponudil mobilni telefon za osebno rabo – Motorolin DynaTAC 800x. Ruski televizijski kanal Kultura pa je v dokumentarnem filmu Uganka-LK1 opozoril občinstvo, da se je prvi klic po mobitelu v zgodovini pravzaprav zgodil že 15 let prej. Zanj je odgovoren prebivalec Sovjetske zveze, Leonid Ivanovič Kuprijanovič.

Sovjetski mobilnik iz petdesetih

Ruski oziroma sovjetski radijski inženir Leonid Kuprijanovič (1929-1994) je namreč prišel na idejo o napravi, podobni mobilnemu telefonu, že v petdesetih letih 20. stoletja. Leta 1957 je uradno pridobil patent št. 115494 za »Napravo za klic in komutacijo kanalov radiotelefonske zveze«, avtomatski radiotelefon za neposredno klicanje in dvosmerno komunikacijo. Patentna dokumentacija je vključevala tudi temeljne principe mobilne telefonije, kompresijo in dekompresijo signalov in osnovno shemo naprave. Izumitelj je svoj prvi delujoči primerek poimenoval LK-1 (Leonid Kuprijanovič, prvi vzorec).

Kuprijanovič je imel za svojo napravo velike ambicije, ki so bile pravzaprav preroške, če upoštevamo današnjo razširjenost mobilnih telefonov. Računal je, da bi njegova naprava stala okoli 300-400 sovjetskih rubljev – toliko je tiste čase stal televizor ali lažji motocikel. Takšen sovjetski mobitel sicer ne bi bil takoj dostopen vsaki sovjetski družini, a bi marsikdo lahko zanj privarčeval dovolj denarja, če bi si ga zares želel imeti. Mimogrede, aparat je imel številčnico namesto tipkovnice.

Uspešen preizkus in izboljšave

O novi napravi so poročali tudi sovjetski mediji. Dvakrat jo je opisovala revija Junyj tehnik (»Mladi tehnik«), v kateri je Kuprjanovič pozneje posebej odgovarjal na vprašanja bralcev in ponudil dodatna pojasnila. O njegovi stvaritvi je prav tako pisala revija Nauka i žizn' (»Znanost in življenje«), o napravi sta poročali celo vodilni sovjetski agenciji TASS in APN, medtem ko je revija Za ruljom (»Za volanom«) obravnavala vprašanje prilagojene različice za avtomobile. Še posebej zanimiva je bila ena od izdaj revije Nauka i tehnika (»Znanost in tehnologija«) leta 1959, ki je dokumentirala uspešen preizkus tega aparata v praksi. Na Leninovem sovhozu v okolici Moskve so bili demonstrirani sprejem klica med vožnjo z avtomobilom in dva izhodna klica s polja in rečnega brega.

V naslednjih letih so se zgodile dodatne izboljšave. Ko je Kuprjanovič leta 1957 javno pokazal prvi primerek LK-1, je ta tehtal 3 kilograme, že pol leta pozneje mu je uspelo maso znižati na 500 gramov. Naprava iz leta 1961, ki ji je rekel radiofon, je tehtala samo še 70 gramov in jo je bilo mogoče zlahka imeti na dlani. Radiofon se je uspešno povezal z mestnim telefonskim omrežjem preko osnovne avtomatične telefonske centrale.

Avtor je zatrjeval, da bi za pokritost mesta v velikosti Moskve s takšnim »radiofonskim« mobilnim omrežjem zadostovalo zgolj 10 avtomatskih central. Pripravljen je bil projekt za vzpostavitev prve takšne centrale v novi moskovski četrti Mazilovo, ki bi omogočila mobilno telefonijo za osebno rabo. »Radiofon« posameznega uporabnika bi bil na daljavo vezan z obstoječo abonentsko linijo, kar bi omogočila avtomatska centrala.

Zakaj ideja ni uspela?

Zakaj ideje o sovjetski mobilni telefoniji niso bile dejansko uresničene in zakaj Sovjetska zveza ni postala nekakšna pionirska država na tem področju? Potem ko je Kuprijanovič več let odkrito razlagal medijem o svojem izumu, po letu 1961 vse informacije o »radiofonu« povsem izginejo iz javnosti. Zakaj je prišlo do nenadnega molka, je pravzaprav svojevrstna uganka, ki ne bo povsem razjasnjena, dokler se ne odprejo arhivi, obstaja pa nekaj dokaj logičnih razlag.

Verjetno je bilo precej krivo vprašanje nadzora nad pretokom informacij in komunikacijami. Kot kaže, so pristojni organi sovjetske oblasti ocenili, da bi množična vpeljava mobilnega omrežja ogrožala državno varnost. »Takšen sistem smo bili sposobni ustvariti. Toda stališče KGB-ja, da bi lahko s tem vsaka starka prodajala naokoli skrivnosti, ni dalo možnosti za razvoj tega sistema,« je denimo v dokumentarcu komentiral Viktor Zubarjov, dopisni član Ruske akademije znanosti. Vprašanje mobilnih telefonov je bilo tako za vrsto let zapečateno. Primat v tehnološki revoluciji, ki jo je prinesel mobilni telefon, pa je pripadel Američanom.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Mogoče tudi časi še niso bili zreli za takšno napravo. Ko je na primer leta 1960 na moskovskem razstavišču VDNH potekala velika razstava sovjetske elektronike, je majhen mobilni telefon redkokdo sploh opazil in mu namenil pozornost. Ostal je v senci barvnih televizorjev, radijskih mikrofonov, žepnih sprejemnikov, stereo sistemov, televizorjev za avtomobile in drugih modernih zamisli tistega časa.

Epilog: Altaj, Volemod in Bolgarija

Sovjetske službe so sistem vendarle razvijale naprej, toda ne v smeri množične mobilne telefonije. Leta 1980 se je na olimpijskih igrah v Moskvi uspešno izkazal sistem brezžičnih zvez Altaj, ki je temeljil na Kuprijanovičevem izumu. Avtorji dokumentarca razlagajo, da se je večina novinarskih reportaž z iger prenašala ravno preko naprave Altaj, nekateri sovjetski razvojniki pa so dobili visoke državne nagrade za svoje delo. Sistem je bil v naslednjih letih na voljo partijskim in državnim funkcionarjem, pa tudi direktorjem podjetij; v osemdesetih letih je imel Altaj okoli 25.000 uporabnikov, ki so morali za napravo pridobiti in letno posodabljati dovoljenje sveta ministrov ZSSR.

Sovjetski mobilni sistem Altaj.

V istem desetletju je obstajal tudi sovjetski projekt za razvoj množične mobilne telefonije Volemod, ki pa je bil neuspešen zaradi birokratskih ovir in preslabega financiranja. V devetdesetih letih so ta sistem sicer poskusno zagnali, a je Rusija že zdavnaj izgubila možnost za primat na tem področju in ostala v senci zahodne konkurence.

Sovjetski mobilni telefon je doživel poseben epilog v drugi državi. Bolgarsko podjetje Radioelektronika je leta 1965 predstavilo mobilni telefon s temeljno centralo za 15 uporabnikov. Tisk je takrat poročal, da je bil uporabljen sistem, »ki ga je pred nekaj leti razvil sovjetski izumitelj, inženir L. Kuprijanovič«. Leta 1966 je bila predstavljena posodobljena različica mobilne povezave z mobilnimi telefoni RAT-0,5 in ATRT-0,5 s temeljno centralo RATC-10, ki so jih v Bolgariji uporabljali vse do 90-ih let, in sicer za zveze med industrijskimi in gradbenimi objekti ter državnimi organi.

Kuprijanovič je svojo življenjsko pot nadaljeval na drugem področju, saj se je v drugi polovici šestdesetih let posvetil medicinski tehnologiji. Izumil je napravo Ritmoson, ki je bdela nad režimi spanja in nespečnostjo, poleg tega je pisal tudi znanstvene tekste o učenju v spanju (hipnopedija) in izboljševanju spomina. Akademik Ruske akademije znanosti N. F. Izmerov je v omenjenem dokumentarcu zatrdil, da se je Kurpjanovič s tem področjem ukvarjal vse do upokojitve in z njo tudi doktoriral, s svojo medicinsko napravo pa pripomogel tudi k zdravljenju nekaterih najvišjih predstavnikov sovjetske države.

Na tej točki avtorji filma ponudijo še eno preprostejšo razlago za vprašanje, zakaj avtor ni nadaljeval z razvojem sovjetskega mobitela. Morda se je Kuprijanovič odločil za opustitev ideje in prehod na medicinsko področje preprosto zato, ker je medicina omogočala lažje karierno napredovanje, boljše plače in delovne pogoje ter večje priložnosti za uspeh.

"Zgodilo se je tako, kot se pač je. Gorbačovu, ki ni vedel za dela Kuprijanoviča, so mobilno omrežje prvi ponudili Finci in ne mi," sklenejo avtorji zanimivega dokumentarnega filma.

Na pripravo prispevka je precej vplival dokumentarni film iz leta 2015 v ruščini, ki je dostopen na tej povezavi.

Poglejte si še 10 futurističnih rešitev sovjetskih oblikovalcev, ki žal nikoli niso ugledale luči sveta!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke