Ivan Kulibin, genialni stari ruski izumitelj

Ivan Kulibin (iz Ermitaža), avtor portreta Pavel Vedenecki

Ivan Kulibin (iz Ermitaža), avtor portreta Pavel Vedenecki

Wikipedija
Ivan Kulibin (1735-1818) je eden od najznamenitejših ruskih izumiteljev. Predstavljamo njegove najbolj znane izume.
  1. Gradnja mostov v teoriji in praksi
Skica mostu preko reke Neve, Ivan Kulibin, 1776.

Ivan Kulibin se je od konca 70. let 18. stoletja do začetka 19. stoletja ukvarjal s postavljanjem trajnega mostu z enim lokom preko reke Neve v Sankt Peterburgu. Izdelal je model, ki deluje na podlagi izračunanega pritiska na konstrukcijo v različnih delu mostu, čeprav takrat še ni obstajala strokovna teorija o gradnji mostov.

Kulibin je celo formuliral vrsto pravil, ki jih je znanost o odpornosti materialov mnogo let kasneje potrdila. Vse svoje izračune o konstrukciji mostu je predal Akademiji znanosti, kjer jih je preveril znameniti matematik Leonhard Euler. Čeprav je akademija odobrila njegove načrte, pa oblasti niso prispevale denarja za izgradnjo mostu.

  1. Protetično stopalo
Proteza po zamislih Kulibina.

Kulibin je peterburški Medicinsko-kirurški akademiji predstavil več mehanskih nog. Vse to so bile za tisti čas zelo napredne proteze, ki so lahko nadomeščale noge, izgubljene od mesta nad koleni. Prva proteza iz leta 1791 je bila »testirana« s pomočjo poročnika Sergeja Nepejecina.

Proteza, ki je zamenjala stopalo, tega oficirja ni ovirala pri ustvarjanju svoje uspešne kariere. Uspel je priti do čina general-majorja in dobil je vzdevek »Železna noga«. Nepejecin je s to protezo vse življenje živel povsem normalno in skoraj nihče ni sploh vedel, da general malce šepa.

  1. Reflektor
Kulibinov reflektor z ogledali.

Kulibin se je ukvarjal tudi z optičnimi instrumenti, in tako je leta 1779 javnosti v Peterburgu predstavil svoj nov izum – reflektor. Sistemi ogledal, na katerih se je prelamljala svetloba, so obstajali že prej (na svetilnikih), ampak je bila rešitev Kulibina veliko bližje sodobnim reflektorjem. Ena sveča v polkrogli iz ogledal je lahko dala močno usmerjeno svetlobo.

Mojster je sam izdelal več reflektorjev po naročilu lastnika ladij, zatem je bil narejen podoben kompaktni reflektor za kočije. Od tega je nekaj zaslužil, vendar takrat še ni bilo sistema zaščite avtorskih pravic, zato so začeli »Kulibinove reflektorjev« množično izdelovati tudi drugi mojstri, kar je bistveno »zbilo ceno« tega izuma.

  1. Vijačno dvigalo
Ivan Mioduševski, Vročanje pisma Katarini II., 1861

Stara ruska carica Katarina II. je prosila Kulibina, da naredi lepo dvigalo za prehajanje med nadstropji v Zimskem dvorcu. Seveda si je želela, da bi bilo to dvigalo v obliki fotelja, kar je bil za Kulibina pravi izziv. Dvigalo je moralo biti od zgoraj odprto, kar pomeni, da ga ni bilo mogoče pričvrstiti z vitlom od zgoraj, medtem ko bi bil vitel s spodnje strani neprijeten za potnika, ki bi sedel v tem dvigalu.

Kulibin je to vprašanje rešil malce duhovito: Sedišče je pritrdil na dolgo os, po katerem se je gibalo kot kakšna matica. Katarina se je tako usedla na ta premikajoči se »prestol«, sluga je vrtel ročico, ki je prenesla vrtenje na os, os pa je s svojim vrtenjem dvignila stol v galerijo v drugem nadstropju. Kulibin je svoje vijačno dvigalo zaključil leta 1793. S tem mehanizmom se je pozneje spopadel Elisha Otis, ki je podobno stvar izdelal šele leta 1859 v New Yorku.

  1. Ladja na »vodni« pogon
Plovilo Ivana Kulibina z bočne in zgornje strani.

Ruski raziskovalec si je izmislil, kako bi se lahko premikale tovorne ladje brez, da bi jih vlekli voli, konji ali ljudje. Želel je uporabiti dve kolesi z lopaticami. Naravni vodni tok požene kolesi, ladja pa se s pomočjo te energije po vrvi mota naprej do sidra, ki je postavljeno na določeni razdalji pred ladjo. S pomočjo energije vode se je tako ladja sama približevala sidru.

Na takšno ladjo so leta 1782 natovorili skoraj ton peska. Izkazalo se je, da je takšna ladja veliko hitrejša od ladij, ki so jih vlekli voli ali drugi čolni.

Leta 1804 je Kulibin izdelal drugo takšno ladjo, ki je bila dvakrat hitrejša. Toda Pisarna za vodni promet na dvoru carja Aleksandra I. je to idejo zavrnila in prepovedala financiranje, zato je projekt zamrl. Veliko pozneje so se v Evropi in ZDA pojavile ladje, ki so naprej vlekle same sebe proti sidru, le da so izkoriščale parno energijo.

Rusija ima sicer tudi danes veliko malih izumiteljev, ki svoje nenavadne izume radi prosto delijo z drugimi. Več o tem fenomenu izveste tukaj.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke