Kaj vse najdemo v »orožarni« posebnih enot?

Znanost in tehnologija
RUSSIA BEYOND
V zgodnjih jutranjih urah pod okriljem teme udarna skupina specnaza vstopa globoko na sovražnikovo ozemlje, kjer mora izvesti tajno nalogo in hkrati ostati neopažena. Za tako specifične naloge je, poleg visoke stopnje psihofizične pripravljenosti in taktičnega znanja, nujno tudi posebno orožje in oprema.

»Žepni« mitraljez

Tulski avtomat PP-90M1 s svojim valjastim okvirjem pod cevjo izgleda dokaj nenavadno. S to tehnično rešitvijo pa so inženirji uspešno zmanjšali velikost mitraljeza, kar je v zaprtih prostorih izjemnega pomena. V okvirju je prostora za 64 nabojev kalibra 9x19 mm, kadenca mitraljeza pa znaša 600-800 nabojev v minuti. Takšne lastnosti na kratkih razdaljah zagotavljajo visoko gostoto ognja.

PP-90M1 deluje v posamičnem in rafalnem načinu streljanja, njegov učinkoviti domet pa znaša 100 m. Zaradi svoje enostavnosti in majhne velikosti je avtomat izredno priročen. Zunanje ohišje je narejeno iz visoko odporne lahke plastične mase, zato masa praznega avtomata ne presega 1,6 kg.

Vendarle pa ne gre brez slabosti. Marsikdaj težavo predstavlja nezanesljiv okvir, pa tudi njegova valjasta oblika, ki se ne sklada najbolje s taktičnim jopičem uniforme posebnih enot. Nekonvencionalna konstrukcija onemogoča nameščanje taktičnih dodatkov, zato je to orožje v resnici precej redko v uporabi.

Ročna »nevihta«

Hibrid mitraljeza in minometa s pomenljivim imenom Nevihta je originalno orožje za boj proti lahki oklepni tehniki in živi sili. 30-milimetrske granate lahko izstreljuje na razdalji 300 m, zasnova granat pa predvideva tudi uporabo streliva v kalibru 9x19 mm.

Nevihta je bila izdelana v 70. letih za potrebe vojaških posebnih sil v desantnih operacijah globoko v zaledju sovražnika. V primeru, če bi hladna vojna prerasla v »vročo« vojno, bi morale posebne enote, oborožene s tem orožjem, uničiti sovražnikove poveljniške položaje, skladišča streliva, radarske postaje, raketne sisteme in ostale ključne objekte.

Pri izvedbi tovrstnih operacij sta ključni predvsem hitrost in neslišnost, zato so inženirji pri razvoju te puške morali delati v smeri čim večje kompaktnosti in čim manjše glasnosti. Zaradi visoke hitrosti ognja, lahkosti in ergonomije je bil ta hibrid mitraljeza in minometa zelo kmalu vključen v oborožitev in je tam ostal vse do danes.

Orodje za potapljače

Gladkocevna podvodna pištola SPP-1 je bila zasnovana že v 60. letih, namenjena pa je za posebne enote vojne mornarice. Klasično strelivo je v podvodnih pogojih popolnoma neuporabno, saj se naboj po izstopu iz cevi ustavi že po enem metru. Za SPP-1 je bilo zato potrebno razviti posebno strelivo. Da bi premagali upor, ki ga ima voda, so inženirji razvili podolgovate naboje v obliki igle. Takšno strelivo ima namreč po zapustitvi cevi enak potencial kot klasično.

Na globini 5 metrov učinkovit domet te pištole znaša 17 m, medtem ko na globini 20 m lahko zadene cilj, ki je oddaljen 11 m. SPP-1 lahko deluje tudi na suhem, kjer lahko zadene cilj na 20 metrih. V primerjavi z ostalimi klasičnimi pištolami so njene lastnosti sicer precej skromne, saj je SPP-1 namenjena izključno za uporabo v potapljaških enotah, ki varujejo pristanišča in izvajajo izvidniške misije v priobalnem pasu.

Smrtonosni jurišnik

Jurišna puška AŠ-12 se od drugega orožja za podobne namene najbolj razlikuje po svoji bullpup zasnovi in 12,7-milimetrskem kalibru streliva.

Prva izvedenka tega avtomata je bila javnosti predstavljena leta 2011. Avtomat je bil razvit na zahtevo ruske varnostno-obveščevalne službe FSB, ki je iskala orožje z visokim zaustavitvenim učinkom pri boju od blizu.

Zaradi majhne mase in hkratne velikosti kalibra ti naboji z razdaljo hitro izgubljajo svojo hitrost. Ideja za tem je preprečevanje kolateralnih žrtev v gosto naseljenih in omejenih območjih.

Nevarni Gnom

Ročni minomet RG-6 Gnom je bil razvit v začetku 90. let in kmalu zatem preizkušen na bojem polju v prvi čečenski vojni, kjer naj bi se po pričevanjih pripadnikov posebnih enot izkazal za zelo uspešnega.

Posebne enote so namreč potrebovale nekaj učinkovitejšega od standardnih podcevnih minometov, ki so bili montirani na spodnji strani pušk in so se v okopih in rovih slabše obnesli. To nalogo so tulski inženirji izredno dobro opravili. Izdelali so ročni minomet iz revolverskega okvirja, v katerem je šest granat VOG-25 kalibra 40 mm. Konstrukcija omogoča visoko kadenco streljanja, ki znaša do 18 granat na minuto. S tem so lahko enote na bojnem polju uspešno pokrivale precej večje območje v primerjavi s klasičnimi minometi.

Preberite še: Najmočnejše rusko strelno orožje