Globlje, večje, hitreje: rekordi sovjetskih podmornic

Wikipedija
Nekateri rekordi, ki so jih dosegle sovjetske podmornice, stojijo še danes. Predstavljamo vam tri izmed njih, ki nas najbolj navdušujejo.

Največje

Sovjetske zveza je zgradila največjo podmornico v zgodovini. Gre za razred Akula (morski pes) oziroma Typhoon po NATO klasifikaciji. Plovilo je dolgo skoraj 173 m, kar je daljše od nogometnega igrišča. Akula pa je tudi neverjetno visoka, saj v višino meri kar 25 m, kar je primerljivo z 8-nadstropno zgradbo. Izpodriv, ki ga ustvari, znaša 48.000 ton.

Podmornice razreda Akula lahko nosijo 20 raket, od katerih vsaka tehta 80 ton. Ognjena moč enega salva je dovolj, da uniči 300 velikih mest. Nek sovjetski uradnik je po testiranjih prve izmed teh podmornic v zgodnjih 80. letih dejal: "Če bi podmornico postavili nekje v Moskvi v bližino Carskega topa, bi se človeštvo ob pogledu na njo prostovoljno za zmeraj odpovedalo vojnam."

Razvoj razreda Akula se je začel v zgodnjih 70. letih kot odgovor na ameriške načrte za podmornice razreda Ohio. Sovjetsko vodstvo se je odločilo začrtati novo generacijo podmornic, ki so jih označili kot težke križarke z "boljšimi raketami od ameriških Tridentov". Nove sovjetske rakete R-39 so namreč potrebovale večje in težje podmornice.

Vsega skupaj je bilo izdelanih šest podmornic, pri čemer je danes v aktivni uporabi samo ena – Dmitrij Donskoj. To so na novo opremili in danes služi kot testno plovilo za razvoj novih raket Bulava.

Najgloblje

4. avgusta 1984 je sovjetska jedrska podmornica K-278 Komsomolec dosegla rekord, ko se je v Norveškem morju potopila na globino 1.027 m. Na globini 800 m je izstrelila torpedni salvo. To je bil prvi tak poskus v zgodovini, ki ga niso presegle niti sodobne podmornice. Te se spuščajo do največ 600 m.

Komsomolec je bila edina podmornica projekta Plavnik. Projekt za gradnjo podmornice, ki bi se lahko potopila do ekstremnih globin, se je začel leta 1966. Trajalo je leta, preden so projekt dejansko realizirali. To se je zgodilo leta 1978, razvijalci pa so za trup uporabili lahek a odporen titan. K-278 je bila nared leta 1984 in je služila najprej kot poskusna podmornica. Testiranja so pokazala, da ima ZSSR podmornico, ki ji v svetu ni para. Sovražne cilje je lahko napadala med hkratnim izmikanjem povračilnih udarcev.

Projekt pa je doživel tragičen konec. 7. aprila 1989 je na podmornici izbruhnil požar. Podmornico so sicer uspeli dvigniti na površino, vendar je zmanjkalo časa za reševalne dalje. Posadka je tako več kot eno uro preživela v ledeno mrzlih vodah Norveškega morja, pri čemer je umrlo 42 od 69 članov posadke, večinoma zaradi podhladitve.

Razlog za požar je bil v tehnološki kompleksnosti same podmornice. Po besedah nekdanjega mornariškega častnika Sergeja Topčijeva, posadka ni bila primerno usposobljena za upravljanje z napredno tehnologijo na krovu.

Posadka Komsomolca ob nesreči ni ravnala primerno, podmornica pa ostaja potopljena na dnu. Preiskava, ki se je zaključila leta 1998, ni našla ne krivca ne vzroka požara.

Najhitreje

Podmornica K-162 (kasneje preimenovana v K-222) projekta Ančar je bila splovljena leta 1969. Decembra naslednjega leta je postavila svetovni rekord, ki se je obdržal vse do danes. Na globini 100 m je dosegla hitrost 82,8 km/h. Jedrski reaktor na krovu je delal s 97-odstotno obremenjenostjo, zato bi načeloma lahko plula še hitreje.

Kot pri Komsomolcu je tudi razvoj te podmornice trajal precej dlje od pričakovanj. K-162 so razvijali in gradili celo desetletje. Oblasti naj bi takrat dale jasno vedeti, da potrebujejo inovativno plovilo, ki temelji na novih tehnologijah. K-162 so tako opremili s kar 400 novimi tehnološkimi rešitvami. Podmornica je imela titanovo ohišje, njena proizvodnja pa je bila zelo draga. To je bil tudi razlog, zakaj so projekt neuradno poimenovali kar "Zlata ribica".

Za podmornico so razvili nove rakete, s katerimi je bilo mogoče napadati ladje izpod vode. S temi raketami in s svojo izredno hitrostjo je bila K-162 narejena nalašč za napadanje ameriških letalonosilk. V tistih časih Sovjetska zveza namreč ni imela nobenih načinov, s katerimi bi se lahko obranila pred to grožnjo.

Jeseni 1971 se je podmornica prvič srečala z ameriško letalonosilko. "K-162 je več ur zasledovala ladjo USS Saratoga, ki se je vračala iz Sredozemlja v Miami. Vmes jo je večkrat prehitela pod vodo, čeprav je ameriška ladja plula s polno hitrostjo okoli 60 km/h," se spominja nek ruski opazovalec. Kapitan podmornice je poudaril, da je imela K-162 med zasledovanjem več možnosti za napad.

Medtem ko je omenjena podmornica zaradi visokih stroškov ostala edini primerek projekta 661, so mnoge njene tehnične rešitve Sovjeti uporabili pri izdelavi kasnejših podmornic.

Če vas zanima, kako od znotraj izgleda največja podmornica na svetu, preberite našo reportažo.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke