15. novembra 1988, je svoj prvi polet izpeljal sovjetski raketoplan za večkratno uporabo Buran. Do vesolja ga je ponesla nosilna raketa Energija, potem pa je Buran dvakrat obkrožil Zemljo in se vrnil na kraj izstrelitve. Orbitalni polet je prvič v zgodovini potekal povsem avtomatično, saj na krovu ni bilo niti ene osebe.
Kljub uspehu je bil prvi polet hkrati tudi zadnji. Obetavni raketoplan, zadnji veliki tehnološki projekt Sovjetske zveze, je bil opuščen.
Nova doba vesoljskih plovil za večkratno uporabo
V 70. letih 20. stoletja so ameriški vesoljski inženirji sklenili, da se mora končati doba vesoljskih poletov z napravami za enkratno uporabo. Sedaj bi morali razviti nov rod vesoljskih plovil z možnostjo ponovne uporabe, ki bi ne samo poleteli v vesolje, ampak bi se tudi uspešno vrnili nazaj. Tako se je rodil ameriški program za Space Shuttle.
Američani so bili prepričani, da bi lahko tako izpeljali veliko več vesoljskih poletov za bistveno nižjo ceno. Zgodovina je pokazala, da so se precej zmotili. En polet s shuttlom je stal celih 1,5 milijarde ameriških dolarjev, zato je bil projekt leta 2011 zaustavljen.
Albert Puškarjov / TASS
V 70. in 80. letih pa je raketoplan predstavljal nov preboj v raziskovanju vesolja. Kljub prvotni skepsi so kmalu tudi Sovjeti začeli s snovanjem svojega raketopna za večkratno uporabo. Poimenovali so ga Buran (»Snežni vihar«).
Sovjetsko vodstvo je dodelilo inženirjem nalogo, da naredijo raketoplan po ameriškem zgledu, saj so Američani že šli skozi proces postopnega učenja na napakah.
Sedem let po poletu ameriškega raketoplana Columbia leta 1981, je leta 1987 svoj legendarni polet izpeljal sovjetski Buran.
Je bil Buran kopija Space Shuttla?
Že res, da je Buran navzven izgledal podobno kot Space Shuttle, a je to tudi edina stvar, ki je obema enaka. Sovjeti so svoj raketoplan razvijali več let za Američani in so že od začetka upoštevali napake svojih konkurentov. V resnici je bil Buran naprednejši.
Buran je lahko ostal v orbiti dvakrat dlje kot Space Shuttle – 30 dni namesto 15-17. Lahko je dvignil 30 ton tovora, namesto 24 pri ameriškem konkurentu.
Getty Images
Tudi kapaciteta za posadko je bila drugačna: Buran je lahko sprejel tudi do 10 sovjetskih kozmonavtov, shuttle pa 7 ameriških astronavtov. Za povrh pa je Buran lahko letel in pristajal v avtomatskem načinu, kar je jasno prikazal med svojim edinim poletom.
Strašno (pre)drag
Buran je vsekakor predstavljal velik tehnološki preboj, a je bil za Sovjetsko zvezo predrag, saj je zanj več kot desetletje zapravljala ogromne vsote. Projekt Energija-Buran je v celoti stal preko 16 milijard rubljev, kar je zadosti denarja, da bi z njim iz ničle zgradili veliko metropolo. Na koncu se je tudi cena enega poleta enega Burana izkazala za predrago. Ceneje je bilo koristiti nosilne rakete Proton in Sojuz za enkratno uporabo.
Še ena ideja, da bi Buran razvili v vesoljski bombnik, je bila prav tako opuščena v luči mehčanja sovjetsko-ameriških odnosov konec 80. let 20. stoletja.
»Raketoplan za večkratno uporabo se na koncu ni povsem izkazal za tako večkratno uporabnega. Po poletu je bilo veliko razpok, motorji pa so bili potrebni popravil,« se iz prve roke spominja Stanislav Aksjonov.
Albert Puškarjov / TASS
Zadnji veliki sovjetski projekt so zamrznili leta 1990 in ga uradno zaprli v postsovjetski Rusiji leta 1993. Izdelanih je bilo pet raketoplanov Buran, samo dva pa sta se ohranila do današnjih dni – nahajata se v Rusiji in Kazahstanu.
Edini Buran, ki je dejansko poletel v vesolje, pa je, paradoksalno, končal svoje življenje na Zemlji. 12. maja 2002 so ga pokopali pod porušeno streho hangarja na kozmodromu Bajkonur.
Preberite še:
Sovjetski Buran proti ameriškemu Space Shuttlu: Kako so Sovjeti izdelali boljše plovilo