Sovjetski Buran proti ameriškemu Space Shuttlu: Kako so Sovjeti izdelali boljše plovilo

Vitalij Raskalov
Čeprav že več let niso v uporabi, so raketoplani v javnosti postali sinonim za odkrivanje vesolja. Precej manj znana je njihova tajna vojaška plat ali pa recimo dejstvo, da je bil najboljši raketoplan v bistvu delo ruskih inženirjev s konca hladne vojne.

Naslednji mesec bomo obeležili trideseto obletnico prvega in na žalost edinega poleta sovjetskega vesoljskega raketoplana Buran. Čeprav ga ameriška propaganda od takrat pa vse do danes predstavlja kot preprosto kopijo njihovega Space Shuttla (STS), tehnične lastnosti ruskega plovila kažejo, da je šlo za neprimerno kakovostnejšo napravo, ki je imela edino napako v tem, da se je pojavila v neugodnem zgodovinskem obdobju.

15. novembra 1988 je s supertežko nosilno raketo Energija svoj krstni polet doživel prvi sovjetski raketoplan oz. kozmoplan z imenom Buran. Buran je, mimogrede, ruski izraz za snežno nevihto. Po 206 minutah leta je pristal z neverjetno natančnostjo in avtopilotom. To je bil vrhunski dosežek sovjetskega vesoljskega programa, ki pa je, namesto da bi postal simbol njegovega bodočega razvoja, postal simbol vrhunca pred »katastrojko«, ki je kmalu zatem uničila Sovjetsko zvezo, pohabila Rusijo, samemu Buranu pa odrezala krila. NASA se je tako vse do leta 2011 postavljala s svojim programom Space Shuttle kot ultimativnim dosežkom kozmonavtike.

Columbia STS-1

Mimogrede, objektivna analiza z mero zgodovinske distance kaže na to, da so Rusi ne samo izdelali boljši raketoplan, ampak so najbrž napravili eno najnaprednejših vesoljskih plovil v vsej človeški zgodovini, ki bi lahko postalo izhodišče za izgradnjo nove generacije vesoljskih ladij.

Ko se je po dolgih letih tajnega razvoja Buran končno prvič pojavil pred očmi svetovne javnosti, je njegova vizualna podobnost z ameriškim Space Shuttlom (STS) mnoge privedla do napačnega zaključka, da gre za kopijo ameriškega plovila. Ruski inženirji pa so od Američanov v resnici prevzeli samo preverjeno zanesljivo aerodinamično strukturo plovila in podobnosti se tukaj končajo. Sovjeti so pri izgradnji svojega kozmoplana namreč izhajali iz popolnoma drugačne pogonske logike kot ameriški konkurenti. Medtem ko se je ameriško plovilo v orbito podajalo s pomočjo treh lastnih motorjev in dveh enostavnih pogonskih raket na trdo gorivo (ki sta se pri katastrofi Challengerja izkazali za smrtonosno nezanesljivi), so Sovjeti za izstrelitev svojega plovila uporabili supertežko raketo s štirimi pospeševalci na tekoče gorivo po imenu Energija. Buran zato ni potreboval lastnih pogonskih motorjev in je tako imel več prostora za tovor. Rakete na trdo gorivo so, mimogrede, poganjale ameriška plovila zato, da bi v vesoljskem programu obdržali proizvajalce balističnih raket.

Ameriški STS je imel v svojem zadnjem delu tri različne motorje: SSME (glavni pogonski motor), OMS (za manevriranje v orbiti) in RCS (za natančne manevre znotraj delovnega območja). Najbolj problematični so bili motorji SSME. Ne samo zato, ker so po izstrelitvi postali odvečni tovor, ampak tudi zato, ker jih je bilo potrebno po vsaki misiji razstaviti in nato ponovno sestaviti, kar je trajalo več mesecev in povzročalo ogromne stroške. Po drugi strani je imel Buran dve vrsti motorjev – krmilne in dva manevrska, zaradi katerih je bil njegov zadnji del precej lažji in enostavnejši za vzdrževanje, medtem ko ni imel glavnega pogonskega motorja, kot je bil SSME. Pričakovana življenjska doba glavnih motorjev je zadoščala za 66 misij.

Poleg samega Burana je obstajal tudi 'analog', ki je imel štiri letalske motorje in je lahko z njimi vzletel z vsake steze, uporabljali pa so ga za vaje v pristajanju (v zrak ga je praviloma poneslo drugo letalo). Ker je imel 'analog' dodatne letalske motorje, je bil bolj praktičen in za posadko preizkusnih pilotov bolj varen kot ameriški Enterprise.

Buran je lahko v vesolje ponesel 30 ton tovora, medtem ko je maksimalna obremenitev Space Shuttla znašala 25 ton. Omeniti velja tudi to, da je sovjetska supertežka raketa Energija imela nosilnost neverjetnih sto ton, kar je pomenilo, da lahko v orbito ponese raznovrsten tovor, od raketoplanov in satelitov, orbitalnih bojnih postaj pa vse do lunarnih modulov.

Razlike pa se s tem ne končajo. Buran je bil že od začetka zgrajen tako, da ga je bilo mogoče upravljati popolnoma avtomatsko, celo brez prisotnosti posadke (v primeru njegovega prvega in zadnjega leta). Tudi uporaba pogonskih raket na tekoče gorivo je varnejša od tistih na trdo gorivo, saj slednjih po izstrelitvi ni mogoče niti ugasniti niti nadzorovati njihovega pogona. Pilotska kabina ruskega Burana je bila nameščena v izolirani kapsuli, ki je med poletom zmanjševala vibracije znotraj nje. Na koncu je tu še Buranov toplotni ščit, ki je bil s svojo troslojno strukturo zanesljivejši in naprednejši od dvoslojnega, ki bil v začetku nameščen na STS (Američani so kasneje ta del plovila posodobili).

Columbia STS-1

Mnoge bo verjetno presenetil podatek, da je bil pri Buranu precej naprednejši tudi računalnik. Čeprav sta tako sovjetski kot ameriški računalnik temeljila na enakem principu (t. i. Important Redundency), ki predpostavlja rezervne mehanizme za obdelavo podatkov v primeru okvare ali kritične napake, je sovjetski model delal na 4 MHz, medtem ko je »Američan« deloval na 3 MHz. Poleg tega so računalnik Burana sestavljale štiri različne komponente, medtem ko jih je pri STS bilo pet.

Glavna prednost ruskega plovila je bila v spominu njegovega 32-bitnega računalnika (STS-ov računalnik je imel 16-bitni spomin). Aameriški znanstveniki so pri kodiranju algoritmov za STS uporabljali programski jezik FORTRAN, medtem ko je Buran dobil lasten, popolnoma nov programski jezik, zaradi česar je bil odpornejši na hekerske napade.

Vse našteto kaže na to, da je bil Buran daleč naprednejše vesoljsko plovilo kot veliko bolj znani ameriški Space Shuttle. Za to je obstajal dober razlog: sovjetski vesoljski strategi so namreč v ameriškem STS-u videli predvsem napravo z vojaškimi zmožnostmi. Na veliko propagirane znanstvene in komercialne vidike STS-a so zavrgli kot »dimno zaveso«, a dejstvo, da je bilo izstreljevanje in vzdrževanje Space Shuttlov precej dražje od navadnih raket (čeprav je ameriška propaganda trdila popolnoma nasprotno), jih je utrdilo v prepričanju, da so Američani svoje plovilo izdelali predvsem za nošenje vesoljskega orožja v Zemljino orbito. Še več, STS je lahko izvedel več deset izstrelitev letno, kar je predpostavljalo prenos ogromnih količin tovora v orbito. Nobeden od uradnih Nasinih vesoljskih projektov ni zahteval tolikšne pogostosti orbitalnih poletov.

Buran

Američani so svoj novi izstrelitveni kompleks za STS zgradili v Vandenbergu v Kaliforniji, takšna lokacija pa pravzaprav omogoča, da se plovilo praktično takoj po izstrelitvi znajde nad glavnimi urbanimi središči Sovjetske zveze. Teoretično bi tako Američani lahko iz orbite izpeljali prvi jedrski napad, ki bi bil hitrejši od česarkoli, kar so takrat posedovali Sovjeti. Sovjeti so tako prišli do zaključka, da je mogoče STS militarizirati precej hitreje kot prejšnja plovila.

Buran je bil tako že v začetku izdelan z izrazito vojaško motivacijo, v skladu s sovjetsko namero po dominaciji v orbiti. Rusi so z upoštevanjem tega koncepta v resnici izdelali večnamensko vesoljsko plovilo z veliko nosilnostjo, ki bi lahko potencialno igralo vlogo pri obrambi Sovjetske zveze pred Reaganovim programom Star Wars ali pri bodočih ruskih misijah na Mars in Luno. Na žalost sta Buran in Energija stopila na sceno šele v zadnjih letih hladne vojne, zato se njune ogromne možnosti niso uresničile. Pa vendar njun primer in zavest o »diskretni zmagi« v vesoljski tekmi, ki sta jo predstavljala s svojim pojavom, današnjim ruskim znanstvenikom služijo kot dodatni vir motivacije in odločnosti, da svoj vesoljski program dvignejo na novo stopnjo.

Oglejte si še: Osupljivi posnetki iz vesolja

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke