Sovjetska orožja za vesoljske vojne prihodnosti

Vesoljsko bojno letalo

Ko so ZDA konec 50. let 20. stoletja zagnale program za izdelavo vesoljskega letala Boeing X-20 Dyna-Soar, se je tudi Sovjetska zveza odločila, da pripravi vojaško letalo za prihodnje vojne v vesolju. Nastal je projekt Spirala.

»Vesoljska krila«, »Lenta Stranstvij«, 2009.

V. Lukaševič, I. Afanasjev

Načrt je predvideval, da bi sovjetsko vesoljsko letalo poletelo v orbito z drugega aviona, ki bi ga prinesel do vesolja. Različne modifikacije naj bi v orbiti služile različnim nalogam. Izvidniško letalo bi se moralo dvigniti v atmosfero na višino 130 km in od tam spremlja ter opazuje objekte v orbiti in na Zemlji. Ena od zamišljenih nalog je bila tudi posredovanje koordinat ciljev jurišnim vesoljskim letalom.

Ko bi prejelo koordinate, bi jurišno letalo izstreljevalo na cilj rakete »vesolje-zemlja« z jedrskimi konicami. Glavni cilji naj bi bile sovražnikove vesoljske letalonosilke in spremljevalne ladje. Tudi če bi raketa zgrešila cilj za 200 metrov, bi bil cilj uničen zaradi moči jedrske konice.

Še ena modifikacija so prestrezniki vesoljskih predmetov. Prestreznik za boj na majhnih razdaljah bi izstrelil šest raket z avtomatičnim vodenjem na razdalji 30 kilometrov, prestrezniki za večje razdalje pa bi ciljali sovražne vesoljske ladje z razdalje do 350 kilometrov.

Prototip vesoljskega letala MiG-105-11 Spiral v Centralnem muzeju vojnega letalstva v Moninu, Moskvovska regija.

Bernhard Gröhl

V okviru projekta Spirala je bil kot alternativni nosilec letal v načrtu Buran-B, vesoljska ladja za večkratno uporabo, sovjetska ustreznica ameriškim Space Shuttle.

Enega od zgodnjih prototipov vesoljskega letala MiG-105-11 lahko še vedno vidite v Centralnem muzeju vojnega letalstva Monino v Moskovski regiji.

Vesoljske bojne postaje

Vesoljska ladja Poljus

Buran.ru

Prvi projekt sovjetske vesoljske bojne postaje je dobil oznako Almaz, nato sta sledila še Skit in Kaskad. Po zamislih bi te ladje lahko v orbiti služile za civilne namene, dokler jih ne bi potrebovala vojska.

Sovjetska vesoljske postaje bi imele nalogo, da uničijo sovražnikove vesoljske ladj in medcelinske balistične rakete, pa tudi pomembne cilje na morju, kopnem in v zraku.

Glavna razlika med postajami je bila v vrsti oborožitve. Kaskad bi po načrtih uporabljala rakete za cilje v nizki orbiti (do 2.000 km nad ekvatorjem), Skit pa bi z laserskim orožjem napadal cilje v srednji orbiti (nad 2.000 km) in geostacionarni orbiti (35.786 km).

Poleg tega je bila predvidena zaščita za civilne postaje v obliki montiranega sovjetskega avtomatskega topa Nudelman-Richter NR-23, ki bi ga sčasoma zamenjale futuristične rakete »vesolje-vesolje«, ki niso bile nikoli izdelane.

Lovski sateliti

V času hladne vojne je onesposabljanje sovražnikovih satelitov veljalo za enega od najpomembnejših elementov oboroženega spopada v vesolju. To bi lahko dosegli z balističnimi raketami, izstreljenimi s kopnega, bojnih ladij in letal. V ta namen so sovjetski inženirji razvijali sistem za vesoljsko zaščito Narjad in sistem protiraketne obrambe za letala MiG-31. Vsi ti projekti so ostali nedokončani.

Vesoljski aparat IS

CNII Kometa

Še ena sovjetska prioriteta je bilo onesposabljanje satelitov s posebnimi lovskimi satelitu. Te majhne naprav bi odvrgli v orbito in usmerili proti sovražnikovemu satelitu. Imeli bi razpršljivo bojno konico, ki bi uničila cilj. Eksplozija bi dosegla svoj učinek na razdalji enega kilometra.

Za razliko od večine bojnih vesoljskih projektov je bil program lovskih satelitov dejansko uspešno zaključen. V uporabo so bili sateliti vpeljani že leta 1979, a je bil projekt opuščen leta 1993.

Orožje za kozmonavte

Sovjetska zveza ni projektirala samo vesoljske bojne naprave, ampak tudi osebno orožje za kozmonavte. Eden od boljših primerov je tricevna pištola TP-82. Ker uporaba strelnega orožja v vesolju ni bila dovoljena, je bila namenjena za zaščito pred divjimi živalmi po pristanku na Zemlji.

Sovjetska laserska pištola

Archive photo

Za potrebe vesoljskega vojskovanja so sovjetski inženirji snovali lasersko pištolo. Pištola bi delovala po tehnologiji pirotehniške luči za oblikovanje zraka, ki je lahko izključila optične senzorje na sovražnikovi vesoljski ladji. Od zunaj ne bi fizično poškodovala zidov vesoljske ladje, a bi lahko hkrati oslepila človeka, oddaljenega 20 metrov. Edini demonstracijski model je razstavljen v Muzeju Akademije strateških raketni čet Peter Veliki v Moskovski regiji.

Preberite še: Vesolje »na muhi« ruske vojske

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.