Doktor geološko-mineralnih znanosti Valerij Moskvin z Inštituta za naftno-plinsko geologijo in geofiziko sibirskega oddelka Ruske akademije znanosti razlaga, da bi se zaradi te nafte v primeru močnega potresa lahko zgodila prava ekološka in gospodarska katastrofa, po njegovih besedah za takšno katastrofo zadošča že enkratni izpust 1,2 milijona ton nafte.
Po navedbah znanstvenika iz Novosibirska vrednost čiste vode iz Bajkalskega jezera znaša kar 93 tisoč sedanjih državnih proračunov Ruske federacije.
Znanstvene raziskave ladje G. J. Vereščagin in globokovodnih naprav Mir so pokazale, da na dnu v vzhodnem delu jezera na globini 200-900 metrov obstajajo bitumenske strukture. Na takih mestih nafta preko majhnih naravnih lukenj že sedaj počasi prehaja v jezerske vode, a gre za veliko manjše količine, uide nekje od 3 do 5 ton na leto. Za te manjše količine bolj ali manj poskrbijo bakterije Rhodococcus, ki uhajajočo nafto sproti zaužijejo, s čimer skrbijo za ohranjanje čistoče Bajkalskega jezera.
Znanstvene raziskave kažejo, da gre za relativno mlado nafto, staro manj kot 65 milijonov let, s čimer je to »ena od najmlajših naft na Zemlji«. Ob tem je akademik Aleksej Kontorovič zavrnil idejo o industrijskem izkoriščanju naftnih virov na tem območju, podobno kot so na primer prepovedana nekatera raziskovalna področja v medicini zaradi etičnih razlogov (vendarle gre za ključen ekosistem z velikimi zalogami pitne vode, op. ur.).
Po drugi strani bodo lahko znanstveniki s to nafto tam raziskovali, kako potekajo sodobni procesi naravnega nastajanja nafte ter kako prihaja do tektonskih razpok in sproščanja zalog iz njih.
Bajkalsko jezero, ki leži v južnem delu vzhodne Sibirije, je v marsičem posebno. To je najgloblje jezero na Zemlji in največji naravni rezervoar pitne vode. Vanj se zliva 350 rok, ki stalno prinašajo svojo vodo. Jezero je dolgo 636 kilometrov, širina pa znaša od 25 do 79,5 kilometrov.
Preberite še: Boj za ohranitev neokrnjene lepote Bajkala