Predstavljajte si, da ste eden najpametnejših ljudi na svetu in ste rešili eno od sedmih matematičnih ugank tisočletja, znanstvena skupnost pa se je odločila, da vas za to nagradi z milijonom dolarjev. Če ste se odločili, da nagrade ne boste sprejeli, in se namesto tega raje zabarikadirate v lastnem domu ter ne odgovarjate na klice, potem ste Grigorij Pereljman.
Genialni matematik iz Sankt Peterburga je postal svetovno znan leta 2010, potem ko je zavrnil visoko nagrado za potrditev in dokaz Poincaréjeve hipoteze leta 2002. Trajalo je kar osem let, da je znanstvena skupnost uspela razvozlati »lakonski« dokaz ruskega matematika. Pereljman je namreč izpustil mnogo vmesnih korakov in podrobnosti, saj je menil, da »so tako ali tako samoumevne«.
Če povemo po domače: Pereljman je razrešil enega največjih matematičnih problemov prejšnjega stoletja – domnevo o tem, da ima naše vesolje obliko tristranske sfere. Na hipotezi je delal osem let, a njegovi kolegi ves ta čas niso imeli pojma, s čim s ukvarja »molčeč« sodelavec.
Na vprašanje, zakaj ni sprejel denarja, je genij v enem od redkih intervjujev odgovoril: »Vem, kako upravljati z vesoljem. Povejte mi, zakaj bi se gnal za milijoni?« Poleg tega meni, da je imel enake zasluge pri reševanju problema tudi ameriški kolega Richard Hamilton, zato naj ne bi bilo pravično, da nagrado prejme le on.
Dvojica je leta 2010 prejela Nobelovo nagrado za odkritje grafena, nove snovi iz čistega ogljika, podobne grafitu, ki je izredno vplivala na svetovno gospodarstvo. A ta, najlažji in najtanjši material na Zemlji, bi skoraj končal v košu za smeti.
Debelina grafena je namreč samo en atom, milijarde teh slojev pa sestavljajo grafit, iz katerega med drugim izdelujejo svinčnike. Medtem ko nihče ni verjel v to, da je možno od grafita ločiti posamezne sloje, sta Novoselov in Gejm pomislila na … lepilni trak! S pomočjo traku sta nato od grafita trgala posamezne sloje in jih preučevala pod mikroskopom, nato pa vrgla stran. Vse, kar sta počela, je v bistvu to, da sta s trakom trgala sloj za slojem, vse dokler ni ostal samo trak. Vse genialne ideje so v resnici zelo preproste.
Danes grafen uporabljajo pri izdelavi pametnih telefonov, avtomobilov in v športni industriji. Iz grafena delajo obleko in ga preizkušajo celo kot sredstvo proti raku. A to je šele začetek ...
Bi posvetili 40 let eksperimentu, ki ima velike možnosti za neuspeh? To je namreč nekaj zelo tipičnega za Ruse.
Prav takemu poskusu se je posvetil fizik Jurij Oganesjan, ki si je ves čas prizadeval razširiti meje materialnega sveta, pri čemer ni imel pojma, kaj ga čaka na koncu. Vse, kar vidimo, lahko potipamo, za vse, iz česar smo sestavljeni, pa se zdi, da je že predstavljeno v periodnem sistemu Mendeljejeva.
Razlog za dvom v ustaljene predstave je postal 101. element, ki so ga odkrili v ZDA leta 1955. Fiziki so nato začeli sumiti, da je elementov še mnogo več. Razmišljali so o tem, da morda obstajajo elementi, mnogo težji od urana, ki ne razpadejo niti v stotih tisočih ali celo milijon letih. Tako imenovana hipoteza otoka stabilnosti predvideva, da obstaja materialni svet z drugimi zakoni, na katerega nismo pomislili.
»Iskali smo pod zemljo, v vzorcih z Lune, v ZDA so bili izvedeni podzemni jedrski poskusi, gradili smo velike trkalnike, a vse zaman,« se spominja Oganesjan.
Do prvega »otoka« je znanstvenik prišel šele leta 2000. To sta bila 114. in 116. element, ki so ju dobili umetno v pospeševalniku (na Zemlji teh elementov v naravnem stanju do zdaj niso našli). Do leta 2015 je bilo supertežkih elementov že šest, a morda tudi to še ni končna meja. Znanstvenik je bil že nekajkrat nominiran za Nobelovo nagrado, leta 2017 pa so prvič odkrili »otok stabilnosti« brez pospeševalnika. Ta je od nas oddaljen 370 svetlobnih let in se nahaja v ozvezdju Kentavra ...
Mitrofanov je edini človek na svetu, katerega naprave že več kot desetletje uporabljajo na vesoljskih plovilih, z njimi preučujejo planete in njihove satelite v Osončju ter iščejo sledi nezemeljskega življenja. Danes je teh naprav že šest, zadnja pa je poletela proti Merkurju leta 2018.
Mitrofanovu se lahko zahvalimo tudi za odkritje vode na Luni in Marsu. Njegova naprava z nevtronskim detektorjem je del ameriškega roverja Curiosity, ki trenutno raziskuje Rdeči planet. Znanstvenik je izdelal tudi napravo, ki so jo poslali proti Jupitru.
Za vsem tem obstaja zgolj en glavni cilj, pravi Mitrofanov: »Zelo verjetno je, da je bila ta voda, ki teče iz naših vodovodnih pip, v bistvu prinesena na Zemljo iz medplanetarnega prostora. Ob preučevanju evolucije Merkurja in drugih zemeljskih planetov (štirih notranjih planetov), bomo bolje razumeli preteklost in prihodnost našega planeta.«
Naslednji Nobelov nagrajenec, fizik Žores Alfjorov, je sodeloval pri laserski tekmi, ki se je razplamtela leta 1968 med Sovjetsko zvezo in ZDA. Znanstveniki so tekmovali v izdelavi nove tehnologije polprevodnih laserjev, s katerimi bi odprli vrata novemu svetu elektronike.
Alfjorov je bil prvi izumitelj tehnologije, ki je kasneje omogočila izdelavo CD predvajalnikov in diskov, mobilnih telefonov, sončnih celic, laserskih »skalpelov«, optičnih vlaken (brez katerih ne bi bilo interneta) in mnogih vesoljskih naprav.
Leta 2000 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko skupaj z Američanoma Herbertom Kroemerjem in Jackom Kilbyjem. V nekem intervjuju je Alfjorov izjavil: »Proizvodnjo elektronskih komponent smo začeli pred njimi (Američani, op. prev.). Če ne bi bilo (krize) 90. let, bi »iPhone« in »iPad« izdelovali v Rusiji in ne v ZDA.«
Kako je nor sovjetski znanstvenik hotel doseči nesmrtnost
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
