Manevrirna raketa z neomejenim dometom Burevestnik (v prevodu »Viharnik«) spada med najskrivnostnejše projekte ruskega vojaško-industrijskega kompleksa. V zadnjem času se je o njem veliko govorilo v svetovni javnosti.
O raketi na jedrski pogon je govoril tudi ruski predsednik Vladimir Putin v odmevnem nagovoru pred ruskim federalnim parlamentom leta 2018, ko je predstavil šest novih sistemov iz ruskega vojaško-industrijskega kompleksa, od tega jih sedaj pet že čaka na zeleno luč za vstop v oborožitev ruske vojske (uspešna testiranja supertežkih raket Sarmat in podvodnih avtonomnih torpedov Posejdon, laserski sistem Peresvet in hiperzvočni raketni sistem za letala Kinžal sta že v poskusni uporabi, do konca leta gre pričakovati nastanek prvega raketnega polka, ki bo imel balistične rakete z manevrirnimi konicami Avangard).
Skrivanje pred javnostjo
Ni pa veliko dostopnih informacij v zvezi s famozno manevrirno raketo Burevestnik. Ovita je v tančico skrivnosti in mogoče ravno zato pridobiva takšno pozornost in zloglasen ugled v »zahodnem« medijskem prostoru. Govori se, da ta raketa poleg nepredstavljivega rušilnega potenciala prinaša tudi nevarnost za katastrofalne ekološke posledice, saj naj bi med letenjem oddajala radioaktivno sevanje, poroča spletni portal ruskega časnika Izvestija.
Po poročanju tujih medijev, ki se sklicujejo na vire iz obveščevalnih služb v svojih državah, testiranja do sedaj niso bila zadovoljiva. Več kontrolnih izstrelitev se je končalo z neuspehom; ena raketa je denimo padla v morje in potonila v bližini otočja Nova dežela. Takrat naj bi ruska mornarica izpeljala obsežno iskalno-reševalno operacijo, s katero so najverjetneje našli in izvlekli nevaren projektil z dna Severnega ledenega morja.
V čem je skrivnost famozne rakete Burevestnik? Je ta raketa res tako nevarna za svojo okolico?
Kaj že vemo o raketi Burevestnik
Leta 2018 je ministrstvo za obrambo objavilo videoposnetek poskusne izstrelitve manevrirne rakete Burevestnik s kopnega, vidno je tudi letenje rakete v kadrih, ki so bili posneti iz pilotske kabine spremljevalnega lovskega letala.
Rusko obrambno ministrstvo je pokazalo tudi proizvodno halo, kjer sestavljajo te rakete. Iz video gradiva je videti, da imajo rakete tudi elemente, obarvane z rdečo barvo. Prav tako je vidno, da rakete po sklapljanju nameščajo v posebne transportno-izstrelitvene zabojnike.
Rdeča barva priča, da so te rakete namenjene za testiranje. Taka barva ni izbrana po naključju, saj je zaradi barvnega kontrasta glede na okolico tako mogoče veliko lažje spremljati let testirane rakete, ki lahko zaradi načina gibanja začasno pobegne iz vidnega polja videokamer.
Screenshot
Od zunaj raketa Burevestnik v veliki meri spominja na manevrirno raketo H-101. Za obe je značilna oglata oblika v sprednjem delu in trupu, saj takšna konstrukcija zmanjšuje radarsko odbojnost rakete (povečuje neopaznost pred radarji). Hkrati pa ima Burevestnik veliko večje dimenzije od rakete H-101; dolžino viri ocenjujejo na 9-11 metrov, medtem ko H-101 meri 7 metrov v dolžino. Na podlagi tega je mogoče soditi, da je raketa Burevestnik tudi težja od H-101. V to ne more biti dvoma tudi zato, ker so konstruktorji morali dodati raketi kompleten jedrski reaktor in ostale komponente.
Za rakete Burevestnik je značilen tudi položaj krilc: pri H-101 so nameščena v spodnjem delu trupa, pri Burevestniku pa na vrhu, pri slednjih raketah so tudi dosti večja v primerjavi s H-101.
Kako deluje raketa Burevestnik
Princip delovanja rakete Burevestnik, ki jo poganja jedrski reaktor, je dokaj preprost. Na trupu so posebni odseki z zelo močnimi in kompaktnimi grelniki, ki napajajo jedrski reaktor. Vanje vstopa zrak iz atmosfere, ki se segreva na več sto stopinj Celzija in predstavlja ključni element delovanja motorja. Ogret in stisnjen zrak se nato sprošča iz rakete in ji daje potisk za njeno gibanje.
Videoposnetek ruskega obrambnega ministrstva jasno ponazarja odseke rakete z grelniki, ki omogočajo potisk, in odprtine, od koder se segret zrak sprošča in ustvarja potisk. Na koncu posnetka vidimo tudi raketo v proizvodni hali, ki še ni postavljena v transportno-izstrelitveni zabojnik. Raketa je prikazana v konfiguraciji za letenje (razprta krilca) in prekrita z neprozornim platnom.
Na podlagi videnega je mogoče sklepati o obliki, tudi odseka, kjer so močni grelniki. Ravno dimenzija teh elementov in njihova specifična oblika sta spodbudila konstruktorje, da premaknejo krilca v zgornji del rakete. Tako krilo ne ovira segrevanja v raketi in ne kvari aerodinamike.
Bistveno večje dimenzije raket Burevestnik v primerjavi s H-101, ki so posledica vgradnje jedrskih reaktorjev in že omenjenih odsekov z močnimi grelniki, so porodile dvome, ali lahko ruski strateški bombniki Tu-160 in Tu-95MS sploh uporabijo to raketo. Mogoče je, da bo mogoče za ta namen potrebno prekvalificirati težka vojaška transportna letala An-124 ali Il-76 v bombnike. Vendar takšna predpostavka že spada v domeno znanstvene fantastike.
Slobodan Đukić
Po vsemu sodeč bodo Burevestnik v tej obliki najverjetneje izstreljevali s kopenskih platform. Ni izključeno, da bodo transportno-izstrelitveni zabojniki z manevrirnimi raketami na koncu nameščeni na platforme na težkih tovornjakih.
Težava radioaktivnih sledi
Kako verjetno je, da raketa Burevestnik med letom za seboj pušča radioaktivno sled?
Pojdimo po vrsti. Vrel zrak gre najprej skozi grelnike na raketi, zato obstaja možnost, da bi v zelo omejenem časovnem obdobju prišli v stik z radioaktivnimi elementi v jedrskem reaktorju. Vendar je tudi precej verjetno, da so ruski konstruktorji iznašli način, kako radikalno zmanjšati ali povsem onemogočiti onesnaženost izhajajočega zraka.
Predsednik Putin je v svojem govoru rekel, da lahko manevrirna raketa z jedrskim reaktorjem zelo dolgo patruljira po začrtanih območjih. Ob ustreznem ukazu bo lahko nenadno spremenila dotedanjo traso in se preusmerila k cilju. Tako lahko sodimo, da je glavni predpogoj za uspešnost rakete v zelo uspešnem maskiranju in neopaznosti. Če upoštevamo ta ključni element, je nujno, da ta raketa med letom ne pušča radioaktivnih sledi, saj bi jo lahko tako precej zlahka zaznali.
Ko bi vojaški nasprotnik odkril radioaktivno sled, bi lahko odposlal letalo z radarjem velikega dometa (AWACS). Če je raketa Burevestnik zamišljena za dolgotrajnejše patruljiranje na določenem območju, bo med letom ustvarila celo »pajkovo mrežo« takih sledi, zaradi katere bi jo bilo mogoče zlahka najti in nevtralizirati.
Screenshot
Prvi pogoj za nenaden napad z radioaktivnimi sledmi ne more biti izpolnjen. Ruski konstruktorji so tako morali najti rešitev, s katero so te rakete tudi ekološko sprejemljivejše.
Svet že dolgo pozna tehnologijo proizvodnje jedrskih reaktorjev v manjših dimenzijah. Burevestnik bo imel v sebi zelo kompakten model jedrskega pogona. Poleg le-tega bo vključeval tudi sistem za upravljanje in navigacijo, ki je, tako se zdi, največji problem pri tovrstnem orožju. Pojdimo naprej …
Težava z nadzornim in navigacijskim blokom
Eno od najpomembnejših vprašanj glede razvoja rakete Burevestnik se glasi: Kako lahko raketa točno najde svoj cilj, če bo v zraku več dni?
Razširjeno je zmotno prepričanje, da sodobne manevrirne rakete, kot so H-555, H-101, Kalibr-NK ali Tomahawk, letijo samo s pomočjo navigacije GPS ali GLONASS. V resnici ti satelitski navigacijski sistemi samo povečujejo natančnost zadetka rakete. Ob satelitski zvezi so zelo pomembni še drugi navigacijski sistemi, ki omogočajo, da raketa tudi brez navigacije GPS/GLONASS (le-to je mogoče zelo hitro onesposobiti s sistemi za elektronsko bojevanje) zlahka prileti do svojega cilja in ga z natančnostjo uniči.
Pri sodobnih modelih manevrirnih raket se uporablja korekcija, izračunana na podlagi najbolj izstopajočih reliefnih točk na začrtani trasi (gore, rečne struge ipd.). V raketin računalniški blok za hrambo informacij so vneseni zelo natančni objekti za lažjo orientacijo, ki jih potem raketa zazna med svojim letenjem in na tej podlagi nadaljuje pot proti končnemu cilju.
Slobodan Đukić
Raketa v točno določenem trenutku, ko se končno približa svojemu cilju, izvede značilen vzlet in se povzpne na višino več sto metrov, od koder z močno optično elektronsko opremo pregleda teren. Istočasno navigacijski sistem s hitrim procesorjem pregleda vse objekte, ki jih tisti trenutek vidi raketa. Sliko v realnem času primerja s podatki, ki so od prej shranjeni v raketi, preden dokončno določi lokacijo cilja. Tako se lahko raketa vrne na pot proti svojemu cilju, a vmes zahaja z začrtane smeri.
Vsekakor je podoben princip vključen v manevrirno raketo Burevestnik. Sodobna letalska tehnologija omogoča vključevanje kompaktnih in močnih računalnikov v posebne odseke raket in sistemov za hrambo informacij. Danes po zaslugi skrajno sofisticiranih satelitov ni težko izdelati dokaj podroben tridimenzionalen zemljevid vsega sveta, ki pride zelo prav takim sistemom.
Vendar imajo tovrstni sistemi tudi svoje pomanjkljivosti. Kaj se recimo zgodi, ko raketa leti nad večjo vodno površino, kot je na primer ocean, kjer je vse monotono, enolično, kjer ni gora ali mostov? Tam se nima na kaj orientirati.
Pri letenju nad tako velikimi vodnimi površinami mora raketa leteti skozi tako imenovano »prvo oko«. To pomeni, da mora raketa pred vstopom v zračni prostor nad morjem ali oceanom korigirati svoj let na podlagi orientacijskih točk na kopnem, na obali, ki jih zapušča raketa, poleteti skozi njih in nekako »fiksirati« svojo smer letenja, vse dokler ne pride do obale na drugi strani.
Tu se spet pojavi nova težava. Med predstavitvijo rakete je bilo več kot očitno, da bo morala ta raketa veliko delovnih ur in celo dni preživeti prav nad vodnimi površinami. Kako bomo na podlagi tega, kar smo že povedali, vedeli, kam gremo in kam moramo iti? Težko nam bodo v takem primeru pomagali podatki z GPS-a ali Glonassa.
Težava »finih popravkov« navigacijskih in nadzornih sistemov je med največjimi problemi pri projektiranju manevrirnih raket. Dovolj je, če se spomnimo na razvoj manevrirnih raket 3M25 Meteorit konec 80. let prejšnjega stoletja. Tehnologija, ki je bila uporabljena za ustvarjanje te rakete, je še danes v marsičem pred svojim časom. Že v prvi fazi testiranj so konstruktorji do potankosti izpopolnili skoraj vse raketne komponente ter uspešno izstrelili »meteorite« z letalske platforme in jedrske podmornice. Glede lastnosti letenja in tehnike je vse izvrstno funkcioniralo. Deloval je celo edinstven plazemski ekran, k je uspešno skrival dovodnik zraka na raketi in ji omogočal radarsko nevidnost.
Toda nerešena je ostala glavna težava z zapleteno enačbo, ki se tiče elementov upravljanja in navigacije.
Sklep
Na koncu te obširne analize pridemo do sklepa, da manevrirna raketa Burevestnik s pogonom na miniaturni jedrski reaktor ni mit in hkrati ne predstavlja neposredne nevarnosti za ekosistem. Raketa obstaja in lahko leti, leteča platforma je torej v celoti zaokrožena.
Ruske konstruktorje pa zagotovo muči vprašanje, kako ustvariti popoln sistem za navigacijo in upravljanje, ki se bo tehnično skladal z njenimi izrednimi zahtevami, ki jih narekujejo njene edinstvene lastnosti letenja. Od rešitve tega problema je odvisen tudi datum, ko se bo ta raketa pojavila v operativni oborožitvi ruske vojske.