Analitik Švedskega inštituta za obrambne raziskave Jonas Kjellen je izjavil, da si Rusija prizadeva postati globalna velesila, vendar je trenutno poraženka. Ocenil je, da se Rusija poslužuje cenejših in dostopnejših rešitev na podlagi sovjetskih tehnologij iz časov hladne vojne, zato »ne more dohajati razvoja vojaških tehnologij na Zahodu«, poroča Rossijska gazeta.
Švedski analitik opaža, da lahko Rusija svoje pomanjkljivosti v tradicionalni oborožitvi nadoknadi s sredstvi za elektronsko bojevanje, saj je »poudarek na manjši opaznosti in varovanju preprosto cenejši«. Kjellen predpostavlja, da ti sistemi izhajajo iz tehnološke zapuščine Sovjetske zveze, katere potencial pa se bo kmalu izčrpal. Poleg tega Moskva gradi svojo strategijo na varovanju osebja, tehnike in vojaške infrastrukture »na škodo obrambnih orožij in preventivnih ukrepov«, pravi raziskovalec švedskega obrambnega inštituta.
Omenjene predpostavke je v pogovoru za Rossijsko gazeto sistematično kritiziral ruski vojaški strokovnjak in urednik revije Arsenal Otečestva (Arzenal Domovine) Aleksej Leonkov, ki je prepričan, da lahko trditve švedskega analitika zlahka ovržemo.
Kar se tiče strategije »na škodo preventivnih ukrepov«, je Leonkov dejal naslednje: »Če govorimo o preventivnih ukrepih, imamo najprej v mislih predvsem ofenzivno orožje, […] jedrsko in nejedrsko, ki med drugim skrbi tudi za funkcijo odvračanja. K slednjemu lahko prištevamo naša visoko precizna orožja, kot so Kalibr, Kinžal in Iskander. Tu je za preventivo v redu poskrbljeno. Da sploh ne govorim o ustrezni oborožitvi naših zračno-vesoljskih sil.«
Nato je nadaljeval svoj komentar in dal poudarek še na obrambnih orožjih: »Samo vzemimo naše sisteme protizračne obrambe. V svetu ni primerljivih sistemov protizračne obrambe, sploh dolgega dometa. Niti ena država se ne more pohvaliti z ešaloniranim sistemom PZO.«
Glede radijsko-elektronskega bojevanja (REB) je ruski analitik odvrnil, da to niso najcenejši sistemi, vendar »upravičujejo stroške za njihovo izdelavo«. Kajti: »Ne samo, da ustvarjajo neopaznost, prav tako onemogočajo izvidniškim sistemom, da bi odkrivali cilje. Kopenski sistem REB bo vedno močnejši od zračnega radarskega izvidniškega sistema zaradi energijskih kapacitet. Toda mi smo postavili te sisteme REB tudi na letala in helikopterje, s čimer smo jih maksimalno zaščitili pred drugimi letečimi napravami. Večina raket zrak-zrak in zemlja-zrak le težko opravi s takimi cilji.«
Negativno švedsko predpostavko, da Rusi samo »ponovno oživljajo staro«, je Leonov označil za nesmisel, kajti »vsaka generacija kakršnekoli tehnike temelji na preteklih izkušnjah«. Poudaril je, da Rusija nikoli ni prekinila razvoja sistemov za elektronsko bojevanje, pač pa se je to zgodilo zvezi NATO, ki se je ustavila pri rešitvah iz 90-ih. Ruski sistemi lahko delujejo proti satelitom in zračnim plovilom, tudi bojnim, z radarji skrajno dolgega dometa, proti nasprotnikovi mornarici, sistemom za vodenje artilerijskih izstrelkov proti objektom, izvidniškim sistemom vključno z brezpilotnimi, komunikacijskim sistemom zveze NATO in navigaciji GPS, je nadalje našteval urednik ruske revije Arsenal Otečestva in izrazil trditev, da se tega zavedajo tudi Američani: »Ko na primer govorijo o razvoju orožja v vesolju, vedno opomnijo, da je glavna nevarnost rusko elektronsko bojevanje, ki lahko prekine delovanje vseh vesoljskih naprav.«
Leonov je dodal, da je Rusija prešla na nov princip v svoji vojaški doktrini, in sicer na načelo »obrambne zadostnosti«, po kateri država ustvarja orožja, ki lahko povzročijo ogromno nepopravljivo škodo vsakemu agresorju.
Ruski sistemi za elektronske motnje so povzročili kar nekaj nevšečnosti silam zveze NATO, kot so sami priznavali ob nedavnih vajah zavezništva.