V katerikoli konec sveta boste šli, bodo tam vsi vedeli, kaj pomeni AK-47 ali »Kalašnikov«. Če se boste pogovarjali z indonezijskim kmetom, članom mehiškega kartela, pakistanskim policistom ali portugalskim padalcem, bodo poznali to avtomatsko puško, pogosto vam bodo povedali tudi kakšno osebno zgodbo, ki je vezana na to orožje.
Te puške so se pojavile na številnih zastavah, spomenikih, medaljah. Skozi zgodovino so bile simbol svobode in terorja, odpora in zatiranja. Nobeno drugo orožje ni navdahnilo toliko knjig, pesmi, umetniških predmetov, razstav in žgočih sporov.
Vendar le redki ljudje vedo, da večina kalašnikovk, ki krožijo po svetu, nima nič skupnega z Rusijo in Sovjetsko zvezo. Narejene so bile na Kitajskem, v Romuniji, na Madžarskem, v Srbiji, na Poljskem, v Etiopiji ali kateri drugi od še 20 držav, ki so proizvajale razne različice AK.
Primer: Ko službeno delal v Iraku, sem pregledal 2000 kalašnikovk, vendar jih je bilo manj kot 10 proizvedenih v Sovjetski zvezi – pičlih 0,5% vseh kosov. Vse ostale so bile iz raznih evropskih držav, nekatere so bile proizvedene v Iraku med vladavino Sadama Huseina.
Med glavnimi razlogi za tako veliko razširjenost pušk Kalašnikov po svetu je dejstvo, da so jih že v 50-ih začeli proizvajati v Severni Koreji, Bolgariji, Vzhodni Nemčiji, na Poljskem in na Madžarskem.
Ko je Sovjetska zveza v začetku 50-ih zagnala program množičnega tehnološkega transferja za vzhodno sosedo, si nihče ni mogel misliti, da bo Kitajska že kmalu postala glavna tekmica ZSSR na mednarodnem orožarskem trgu.
Ko so se konec 50-ih začeli krhati odnosi in je v začetku 60-ih prišlo do razkola med Kitajsko in Sovjetsko zvezo, je bila prekinjena vsa sovjetska vojaška in tehnična podpora. Od takrat naprej se je kitajska industrija malih orožij razvijala popolnoma neodvisno, brez sovjetskega vpliva.
Kitajski vojaki, ki so sodelovali v napadu na sovjetske obmejne stražarje v pokrajini Žalanaškol, 1. 10. 1969
SputnikNapetosti med ZSSR in Kitajsko so dosegle vrhunec v sovjetsko-kitajskem obmejnem konfliktu leta 1969. Sovjetski vojaki so bili takrat prvič soočeni s situacijo, da nanje strelja nasprotnik, ki je opremljen izključno s kalašnikovkami (pozneje so take situacije doživeli še večkrat).
Sovjetska zveza, ki je gradila tovarne orožja in usposabljala kitajske inženirje, se je tako ujela v past slabo premišljenega prenosa tehnologij, ki je potem ustvarjal skrb pri Sovjetih še vrsto let.
Ko se je Kitajska otresla nadzora izvornega proizvajalca, je vzpostavila ogromen sistem lastne proizvodnje manjšega orožja. Po celi državi je zgradila več kut ducat strogo zaupnih tovarn za proizvodnjo orožja. O njih je zelo malo znanega. Vsaka tovarna je na puškah navedla samo svojo številko. Najbolj znana je tovarna 386, toda obstajajo še 26, 66 in mnoge, mnoge druge.
Tudi količina proizvedenih pušk ni znana. Ocenjuje se, da je Kitajska dejansko proizvedla več avtomatskih pušk Kalašnikov kot Sovjetska zveza, in moje osebne izkušnje z Bližnjega vzhoda in Afrike temu vsekakor pritrjujejo. V večini držav so kalašnikovke ruske proizvodnje cenjena redkost in praviloma so te dražje od kalašnikovk iz drugih držav.
Kitajska je potem to tehnologijo prenesla še na Albanijo, Sudan in Iran. Iranci še danes izdelujejo enake kopije kitajskih kalašnikovk, le da nanje raje ne tiskajo originalnih oznak, da bi lahko zanikali obtožbe, ko bi našli to orožje pri kakih upornikih.
Albanske kalašnikovke
Die Meter/WikipediaPrecej preprosto lahko prepoznamo AK kitajske izdelave in izpeljanke iz le-te. Na muhi imajo kapico, ki je ruski AK-47 nima, nimajo zavoja na ustju cevi, sprožilec je zaklenjen z dvema zakovicama namesto štirih.
Zložljiva različica Tip 56-1 ima dodatne zakovice v zadnjem delu sprejemnika. Ko sem svojčas odkril tole različico, sem lahko razrešil skrivnost domnevne posebne različice kalašnikovke AKMSU, za katero se je potem izkazalo, da v resnici nikoli ni obstajala. Ugotovil sem, da obstajajo trije tipi kitajskih AK:
Prva je Tip 56 z lesenim ohišjem in (v večini primerov) bajonetno iglo.
Druga je Tip 56-1, ki ima enak mehanizem za zlaganje kot sovjetska puška, po drugih stvareh pa je enaka kot Tip 56.
Tretja je Tip 56-2, ki ima dobro oblikovan stranski zložljivi mehanizem s skritim oddelkom za pripomočke.
Pripadnik kitajske mornarice s puško Tip 56
Javna domenaOdgovor na tole vprašanje je bolj zapleten, kot bi si mislila večina ljudi. Ameriški lastniki orožja, ki so lahko kupili civilne različice kitajskih kalašnikovk pred uvedbo prepovedi leta 1993, prisegajo nanje.
Po drugi strani ameriški vojaki, ki so bili priča vojaškim AK med služenjem v tujini, večinoma niso bili navdušeni. Poročali so o celi vrsti problemov, kot so blokade, razpadajoči deli, slaba spojenost delov.
Potreboval sem več let, da sem razrešil tole čudno skrivnost. Sprva je obstajal Tip 56 kot standardno orožje kitajske vojske. Kontrola kakovosti in zanesljivost teh orožij sta bili na primerni ravni, kot bi jo pričakovali za oborožitev vojske.
Leta 1995 pa je Kitajska vpeljala v službo drugo puško QBZ-95, ki je sčasoma zamenjala vsa prejšnja manjša orožja, tudi različice AK. Ko je vojska prenehala nadzirati kakovost kitajskih AK in je zaradi visokih zahtev po kakovosti odpadel tudi izvoz na ameriški trg, je začela pri kitajskih kalašnikovkah drastično upadati kakovost, s tem pa tudi cene.
V zadnjih letih je bilo mogoče dobiti novo puško Tip 56-2 za 100$ na kos, druge izvedenke AK pa so stale vsaj 400$. Ampak razlika v ceni se odraža v kakovosti. Po nekaj sto strelih začne odpadati kromirana obloga, posamezni deli niso povsem zamenljivi med posameznimi puškami, pri nekaterih zatičih so neskladnosti s specifikacijami.
Puška Tip 56-2 sodobnega tipa je edina, za katero vem, da lahko pade na preizkusu streljanja v naraščajočih ali padajočih kotih. Vedno sem mislil, da gre za zastarel in nepotreben preizkus, dokler nisem izvedel, da ga kitajske AK niso opravile.
Ko srečam starejši Tip 56, pa vem, da gre za kakovostno, zanesljivo in vredno puško. Mogoče te puške izgledajo surovo, vendar lahko zdržijo tako dolgo, da bi drugače v vmesnem času zamenjali že več drugih pušk.
Medtem vas nove kitajske AK ne morejo navdati s samozavestjo, so pa zelo poceni, zato so zelo priljubljene v nekaterih problematičnih delih sveta.
Zaenkrat ni videti, da bi se Kitajski mudilo z zapiranjem preostalih tovarn. Zarjavele kitajske kalašnikovke bodo najbrž ostale orožje upornikov, slabo opremljenih vojsk in policij še velik del 21. stoletja.
Preberite še:
Petdeset odtenkov kalašnikovke: Tuje različice AK-47 po svetu (s fotografijami)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
