Vojaške operacije med drugo svetovno vojno so pokazale, da je artilerija izgubila svoj pomen. Letalstvo se je razvijalo v polnem zamahu in je omogočalo bistveno večji domet in moč pri napadih na sovražnikove cilje.
Edina šibka plat tega orožja je bilo dejstvo, da je letalo moral upravljati človek – visokokvalificiran pilot, za katerega so bila potrebna leta učenja in velika finančna vlaganja. Evropske vojske, tudi sovjetska, so začele razvijati brezpilotne leteče rakete, torej vodene rakete.
Projekt rakete konstruktorskega biroja Lavočkin, svojevrstne »babice« današnjih ameriških raket Tomahawk ali ruskih raket Kalibr, se je začel z dekretom leta 1954. Biro Lavočkin je slovel po proizvodnji nekaterih najmočnejših lovcih, ki so se borili v vrstah ZSSR proti silam osi, je tokrat združil moči z birojem Mjašičeva s ciljem, da nastane nadzvočna manevrirna raketa, ki bi lahko letela s hitrostjo 3 Machov.
Uspešna testiranja so se zgodila potem, ko je bil projekt uradno že ukinjen in se je nadaljeval zgolj kot tehnološka demonstracija. Burja je bila žrtev povečane enostavnosti prestrezanja medcelinskih balističnih raket. Šteje se med predhodnice projekta Buran.
Preberite še:
Pozabljena tehnologija: Kako je letel Jak-141, ruski tekmec britanskega Harrierja