V Il-20 (ki ga ne gre zamenjati s sodobnim izvidniškim letalom z istim nazivom) je bila vgrajena vrsta inovativnih konceptov, vključno s pilotsko kabino, ki je bila nameščena nad motorjem in neposredno za propelerjem zavoljo boljše vidljivosti. Takratni lovski piloti namreč iz svojih letal do prvih 100 metrov razdalje niso videli praktično nič. Ideja nove kabine je bila tudi, da bi pilot lahko bolje videl tla med bombardiranjem, a projektantom na koncu zadeva ni uspela, kot so si zamislili. Il-20 ni pikiral, tako kot ostala letala, ampak je bombardiral na »slepo«.
Na krilih je imel avtomatske topove, ki se jih je dalo pred vzletom namestiti tako, da je bilo mogoče iz njih streljati proti tlom, medtem ko je letalo bilo v horizontalnem letu.
Il-20 je lahko nosil 1.190 kilogramov bomb, v srednjem delu kril pa je imel štiri razdelke za majhne bombe. Na krilnih nosilcih je lahko nosil dve bombi s po 500 kg mase in štiri rakete RS-132.
A letalo je bilo po drugi strani počasnejše od Il-10 in med testiranji v letih 1948-1949 se je izkazalo, da je problematičen tudi njegov motor M-47.
Verjetno glavni razlog, zaradi katerega je sovjetsko poveljstvo projekt opustilo, pa je bil povečan interes za razvoj reaktivnih motorjev v tistih časih. Testni piloti so mu zaradi izgleda nadeli vzdevek »grbavec«.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
