Z revolucionarnimi tehnološkimi rešitvami je bila tedaj K-64 sposobna uničiti poljuben pomorski cilj, sama pa je bila skoraj neuničljiva. Tedanji protipodmorniški torpedi niso mogli dohajati sovjetske podmornice Alfa, kot so ji nadeli oznako v zvezi NATO.
Glavno orožje jedrskih podmornic razreda 705 Lira so bili torpedi, v nosnem delu jih je nosila šest. Lira je projektirana za lov na sovražnikove podmornice in »dogfight« boje na blizu, gre torej za nekakšen podvodni analog lovskih letal. Pomorskega plenilca so projektirali tedanji vodilni sovjetski specialisti iz biroja SKB-143 (danes SPMBM Malahit), ki jim je sovjet ministrov s posebnim sklepom dovolil odstopati od standardnih norm vojaške proizvodnje podmornic, če bi bilo to potrebno, piše spletni portal Rossijske gazete.
Jedrski reaktor s kovinskim nosilcem toplote je bil malce kapriciozen in snovalci so imeli obilico težav z vzdrževanjem primerne temperature, je pa podmornica dosegla polno hitrost že v eni minuti po začetku polnega hoda. Pod vodo je lahko plula z 41 vozli oz. 76 kilometri na uro, zmogla je pobegniti vsakršnim torpedom in se potopiti na 450 metrov globine. Lira, ki so jo sestavili varilci iz znamenite tovarne Sevmaš, velja za legendo zaradi teh lastnosti in kompleksnosti celotne konstrukcije.
K-64 je bila majhna podmornica s 3000 ton izpodriva. Imela je relativno majhno posadko za sovjetske standarde z 31 člani, od tega je bilo 24 oficirjev, kar je bila posledica ne samo majhnosti, ampak tudi avtomatizacije. To je bila prva podmornica s komandno-informacijskim sistemom, ki je spremljal okoliščine in stanje reaktorja, omogočal avtonomno delovanje hidrolokatorja in orožja, vse informacije so pritekale na centralno točko s kopico indikatorjev. Celo dežurna izmena v rednih pogojih je tako imela samo osem ljudi.
To je bila tudi prva sovjetska podmornica z reševalno kapsulo za primere nesreč. Navkljub večjemu številu tehničnih težav in nekaterim nesrečam v 20 letih na sedmih podmornicah tega razreda ni bilo niti ene smrtne žrtve. Mornarji so imeli radi te podmornice, ne glede na tesnost, »nervozno« energetiko in težavnejše vzdrževanje, saj so vedeli, da jih bo v krizni situaciji lahko rešila, piše RG.
Za te podmornice so bile razvite posebne torpedne naprave, ki so lahko delovale v poljubni globini. Nemagnetni del podmornice je bil prekrit s posebnim materialom, ki je dušil signale sonarjev. Tudi v primeru odkritja se je podmornica razreda Lira z manevri lahko umaknila nasprotnikovemu očesu in se izognila napadu, minuto pozneje pa po obratu nenadoma napadla sama, pišejo pri portalu ruskega vladnega časnika.
V zaključku prispevka pri RG beremo, da so te podmornice spile kar nekaj živcev ameriškim podmorničarjem. Med drugim so bile prisotne na območju, kjer so dežurali in jim bili na sledi ameriški strateški nosilci raket. Še posebej napeto pa je postalo, ko so Američani ob hrupu Lirinih pogonskih agregatov lahko namerili sovjetsko podmornico, vendar niso mogli storiti ničesar.
"Аlfa plenilec" po letu 1990 ni več v vojski in danes ne more zares praznovati abrahama kot živa podmornica. Še vedno pa lahko počastimo 50. obletnico spusta v morje.
Priporočamo še:
V Rusiji pokajo steklenice s šampanjcem: Splovili podmornico z največjo ognjeno močjo na svetu
Dva meseca pod vodo: Življenje običajnega ruskega podmorničarja